Najšibkejši člen. Kar 31 najšibkejših členov. Samo nocoj z Vido Petrovčič!

18.9.2017 / 06:08 Komentiraj
Povabiti v studio toliko organizatorjev referendumske kampanje je gromozanska neumnost, že vnaprej obsojena na neuspeh.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Prejšnji ponedeljek sem se poskusil prisiliti h gledanju predreferendumskega soočenja nasprotnikov in zagovornikov vladnega Zakona o Drugem tiru. Najbolj sem si zapomnil to, da je voditeljica Vida Petrovčič pred začetkom zbranim mandeljcem zagrozila:

“Udeležencem, ki bi izražali nestrpnost, sovražni govor ali žalitve, bomo vzeli besede [sic!], ob morebitnem izgredu pa bodo tudi zapustili studio.”

Hvala bogu se v studiu ni zgodilo nič konkretno škandaloznega. Edini eksces je bila oddaja sama.

V prvi rundi sem zdržal kakšnih 15 minut. Bil sem hitro razočaran in vnaprej naveličan, pa še druge načrte sem imel za ta večer.

Potem sem čez kakšno uro s časovnim zamikom gledal naslednjih 15 minut. Spet mi ni šlo. Pa bom prespal, sem si rekel, jutri bo z distance bolje.

Pomota. Resda sem si naslednji dan na računalniku zavrtel še en kos nadaljevanja iz spletnega arhiva TVS, vendar nisem prišel dlje od polovice celotnega soočenja oz. skupne minutaže (1:43:52). Tudi skrolati se mi ni dalo.

31 propagandistov!

Soočenja se je udeležilo ne več ne manj kot 31 — z besedo: enaintrideset! — organizatorjev referendumske kampanje, torej prav toliko pravnih oseb (in še skoraj dvakrat toliko fizičnih): glas proti jih je propagiralo 18, glas za 11, dva pa sta bila tako imenovana nevtralna.

Zakaj se sme — ali pravzaprav sploh hoče — v kampanjo prijaviti nekdo, ki ni niti za niti proti, zame ostaja uganka. Ne bi pa zapravil niti minute življenja za to, da bi si jo pustil pojasniti.

Povabiti v studio toliko udeležencev je gromozanska neumnost, že vnaprej obsojena na neuspeh. Državljanom, ki si pred referendumom (morda) želijo slišati argumente za in proti, takšna nepregledna množica propagandistov ne more čisto nič pomagati pri odločitvi na volišču.

Cajtlupa

Še večja neumnost pa je to s stališča televizije. Enaintrideset govorcev v studiu, deležnih s štoparico odmerjenega časa, v stotih minutah ne bi moglo povedati nič bistvenega, konsistentnega in razumljivega na to temo, pa če bi bili najbolj telegenični geniji na svetu.

Pa seveda niso. Ravno nasprotno. Ne znajo niti zanimivo govoriti, kaj šele prepričljivo argumentirati. Oni so tam samo zato, ker mora TV Slovenija izpolniti te butaste zakonske in statutarne formalnosti: zagotoviti enakopravno obravnavo in ponuditi enake možnosti vsem organizatorjem referendumske (ali volilne) kampanje.

Take oddaje so narejene po predstavah slovenskih političnih in medijskih birokratov, kakšna bi morala biti državljanska in državotvorna televizija — in temu primerne so tudi njihova gledljivost in gledanost ter koristnost za ozaveščenost volilcev.

Kaj nas pa stane Kavčič in Dolanc

O problemu Zakona o Drugem tiru nekaj vem — v glavnem po zaslugi ekonomista Jožeta P. Damijana — in imam o zadevi svoje mnenje.

Jasno mi je, da Luka Koper nujno rabi novo železniško povezavo z notranjostjo, vendar da uzakonjeni predlog financiranja gradnje še zdaleč ni optimalen.

Kakorkoli, v soočenju nisem slišal niti enega razpravljalca — ne na eni ne na drugi strani —, ki bi znal jasno povedati, zakaj zagovarja to, kar pač zagovarja.

Zato pa je bilo na obeh straneh veliko takih, ki so tako nakladali, da se je kar kadilo. Na trenutke se mi je zdelo, da poslušam politično razpravo iz svinčenih časov socializma — bodisi tehnokrate tipa Stane Kavčič ali pa ideologe v stilu Staneta Dolanca.

Funkcionalna nepismenost

Da v Sloveniji ne znamo (ali nočemo) normalno realizirati takih projektov — normalno v smislu ekonomske racionalnosti in gospodarske koristnosti —, je seveda problem zase. In to hud.

Ni pa ta nesposobnost brez zveze s tem, da ne znamo niti povedati, zakaj pravzaprav nasprotujemo takim projektom ali jih podpiramo.

Funkcionalna nepismenost ima mnoge pojavne oblike. Retorična, argumentativna nesposobnost, predelana v televizijski žanr, je samo najdolgočasnejša med njimi — čeprav lahko ima na žalost tudi ekonomske posledice.

Na začetku je vedno beseda. Tudi v gospodarstvu in še na mnogih področjih. Ker če ne znaš prepričljivo povedati (ali napisati), potem ne pričakuj ne vem kako gladkega uspeha.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 17. septembra 2017, pod naslovom Kako ne izvedeti nič o referendumu. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE