EMŠO 0701951500478: Branko Gradišnik brez pravnega temelja, ker je še živ

Branko Gradišnik na kratko: 66 let, 175 cm, 68 kg; zdr. stanje: BP; 4 otroci, 4 vnuki, 5 psov, 26 knjig.

Njegova knjiga Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali (Cankarjeva založba, 2017) temelji na domislici, a jo hkrati tudi presega. Žanrsko raznovrstna besedila o živalih so namreč razvrščena glede na položaj nastopajoče vrste na drevesu življenja — od virusov v uvodnih Navodilih za uporabo človeka pa do Krpanove kobile v skoraj sklepnem Tinpanu.

V globinah pod površjem domislice pa se v epifaničnih prebliskih kaže evolucija avtorja in njegovega pisanja od umetnega k življenjskemu, od izmišljanja k izpovedovanju, od pozerstva v prostodušnost.

Pot v avtentičnost je napeta pustolovščina, saj v življenju in pri pisanju nenehno prihaja do mutacij, ki so nujni pogoj vsake evolucije. O njih nam današnji Gradišnik pripoveduje s humornim in/ali sočutnim uvidom, ki dela knjigo enkratno in neponovljivo  — kot je enkratno in neponovljivo vsako življenje.

Branko Gradišnik: Slonje pokopališče [zadnje poglavje]

Nekaj let že me vse bolj zaposlujejo misli in priprave na opravila, ki jih ne bi želel zamuditi zaživa. Gre za mojo oporoko, za mojo voljo, ki se tiče zavračanja zdravljenja, če ali ko bom v stanju telesa in duha, v katerem ne bo niti videza človeškega dostojanstva več, in pa mojo voljo, kako in kje bom pokopan.

Ljudje, na katere se obračam po nasvete glede teh zadev — moj prijatelj in odvetnik Andrej Razdrih, moja prijateljica in osebna zdravnica Sonja Ukmar, moja prijateljica in žena Bernarda Gradišnik —, mi pravijo, da mi ni treba hiteti.

In res, če se pogledam v ogledalu (kopalnice ali knjige), je videti res prezgodaj. Če bi bil pripravljen nositi dobro lasuljo, bi me ljudje na cesti in celo na kopališču imeli za čilega štiridesetletnika. Z malo botoksa in vatiranih ramen celo za tridesetletnika. In z zdaj moderno pričesko, ki gre gor v val, in z nekaj pudra na špranjah morda za petindvajsetletnika. In s fotošopom za primerno gologlavega dojenca, resda z naočniki.

Za iskanje naočnikov, ključev, denarnic in podobnega zapravim dnevno največ po pet minut. Prevajam lahko najzahtevnejša besedila sploh — tudi metrično rimano poezijo, in sicer se mi jo posreči še vedno prevajati literalno, se pravi, z upoštevanjem vseh vsebinskih elementov. Moji poskusni bralke in bralci mi zagotavljajo, da pišem bolje kot kdaj prej. Vsak dan prehodim najmanj deset kilometrov. Ne kadim, ne pijem, ne jemljem zdravil. Varujem se sladkorja. Moj srčni utrip se giblje okrog 60, moj pritisk med 65 in 115, moja teža pri višini 176 cm med 67 in 69 kilogrami. Zjutraj pometem, še preden se lotim telovadbe.

Morda to moje gnezdenje ni izraz zaskrbljenosti ali pričakovanja, ampak je enako parobku, na katerega se usede drvar, potem ko je njegova smreka posekana, ogoljena, razžagana in pooblana v deske, pa bodi za mizo ali za rakev? Pogled nazaj na dobro opravljeno delo, ki mu manjka samo še čik v roki — čik, ki ga ne bo nikoli več, saj sem nehal kaditi leta 1981?

Francoska štruca presenečenja

Te teme me občasno zaposlujejo zadnja tri leta, in še jim nisem prišel do dna.

Najprej je tu problem odločanja o lastnem življenju. V mladih letih sem obiskoval prijatelja, ki je trpel od amiotrofne lateralne skleroze. Bolezen je šla svojo neusmiljeno pot naprej; Dušanov svet se je ožil in krčil, najprej na prilagojeno stanovanje, potem na dom starejših občanov, potem na sobo v tem domu. Dolgo ni izgubil poguma in življenjskega veselja. Iz časa, ko je še lahko uporabljal prste, sem ohranil spomin na francosko štruco presenečenja, v katero je po svojem skrivnem receptu vlagal slasten nadev iz sardelne paste, masla, arašidov, peteršilja, drugo sem pozabil ali pa mi niti ni povedal.

Pozneje je v domu še kadil in popil kak pir, pri čemer je steklenico držal med rokama, kot to stori tjulenj z žogo med plavutmi, čike, ki mu jih je bilo treba prižgati in deti v usta, pa je izmed ustnic spuščal v vedro z vodo, da so ugašali kot utrinki.

Nekaj tednov pred smrtjo mi je povedal: “Branko, pazi, da se ne zajebaš, kot sem se jaz. Govoril sem si, da se bom fental, ko si ne bom mogel več sam obrisati riti. Ko pa je prišlo do tega, sem odkril, da se tudi fentati ne morem več. Tehnično nisem več zmožen.”

Obstaja Zakon o pacientovih pravicah, ki podrobno določa, kaj vse mora storiti pacient, ki želi jasno izraziti svojo voljo, da zavrača zdravljenje:

“Pacient, ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico, da se upošteva njegova volja o tem, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve, če:

• bi trpel za hudo boleznijo, ki bi glede na dosežke medicinske znanosti v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustreznem medicinskem posegu oziroma zdravstveni oskrbi in tako zdravljenje ne daje upanja na ozdravitev oziroma izboljšanja zdravja ali lajšanje trpljenja, ampak samo podaljšuje preživetje;
• bi mu medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba podaljšala življenje v položaju, ko bo bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel zase.”

Hudič je v detajlih

A hudič je v detajlih. Zdravniku ali svojcem se lahko zazdi, da obstaja “utemeljen dvom, da bi pacient voljo v teh okoliščinah preklical”. (Semantično stavek pomeni ravno nasprotno od tistega, kar želi povedati zakonodajalec: namreč, da obstaja utemeljen sum, da bi pacient, če bi mu takšno izraženje volje omogočilo stanje, svojo voljo preklical).

Poleg tega je treba pred podpisom izjave vse okoliščine predebatirati z osebno zdravnico, potem pa taksativno opredeliti, v katerih primerih pride v poštev opustitev zdravljenja. Izjavo je treba notarsko overiti in potem overjeno oddati ne vem več kje. Kje bo, že zdaj preobremenjena kot vsi družinski zdravniki, našla to uro ali dve zame? Po preteku petih let pa je treba postopek ponoviti!

Ampak kaj, če se mi medtem poslabša in tega ne bom več zmogel? Lahko se sicer zavarujem in po 32. členu istega zakona določim zdravstvenega pooblaščenca — pač nekoga, ki mu zaupam —, a tudi ta lahko kadarkoli odstopi od te funkcije! Recimo, če se mu zazdi, da obstaja moralna razlika med izvrševanjem lastne in tuje volje — o čemer tudi res ni dvoma!

Kako bi to uredil, da bi lahko res držalo vodo, ne vem. Ko je bil moj sin hudo bolan, sem mu obljubil, da ga bom, če se mu stanje preveč poslabša, sam odklopil. Morda mi zdaj povrne uslugo kot moj pooblaščenec? Ne zahtevam — tole, kar tu zapisujem, je moja izrecna volja, saj bo javno objavljeno —, naj krši zakonodajo, pričakujem pa, da bo kot moj pooblaščenec vztrajal, ne da bi si dovolil kak dvom oziroma sum.

Dobro, recimo, da bo to s tem urejeno. Kaj pa moje odločanje o tem, kako se mi bo godilo po smrti?

Tu me najbolj skrbi, da ne bom ležal tam, kjer si želim. Ljubim zlato sredino. Ne želim si ne samote ne gneče, zadošča mi biti v dvoje. Ni mi treba biti stisnjen v diamant in shranjen v domačem trezorju, kakor počnejo v Ameriki, kjer se za denar dobi vse, in tudi ne imeti naravnega pogreba, ki telesa ne ovira pri razpadu v zemeljske elemente (in ki je prav tako vse bolj v modi v Ameriki). Omogočite mi samo, da upepeljen ležim ob poti, ki sem jo prehodil tisoč in tisočkrat, blizu domače hiše, na robu med mestom in gozdom, pod pomnikom, ki je obenem potrdilo o posvojitvi drevesa, spodaj pod travo, ki jo gnoji lipovo listje in cvetje, med drevesnimi koreninami, ki so me tolikokrat spotaknile. In da za to vem zdaj, dokler sem živ in dokler sem še sposoben razumeti. Kot uči pokojni Robert Frost v pesmi List se kosa s cvetom:

Naj ima drevo najboljši list,

najboljši lub in les res čist —

če nima sitih korenin,

bo cvet in plod le še spomin.

Jasna Poljana

Tu mi hodi v misli, brez pretenzij, ljubeznivo in sočutno, Lev N. Tolstoj, ki leži pokopan v neoznačeni gomili ob grapi na robu gozda Stari Zakaz, to je na njegovem posestvu Jasna Poljana — nekako tam, kjer je, ko je imel pet let, njegov šest, sedem let starejši brat Nikolaj (1823–1860) zakopal zeleno palčko (“зеленая палочка”), na katero je, kot je povedal sorojencem, zapisal veliko skrivnost. Kdor bo našel to paličko in razbral skrivnost, bo svet odrešil bolezni in trpljenja in sovraštva, vsi ljudje pa bodo drug drugemu kot “mravski bratje” (“muravejnije bratja”).

(Tolstoj sam v spominih, ki jih je narekoval v zadnjih letih življenja za potrebe življenjepisca Birjukova, piše, da je Nikolaj tedaj gotovo kaj bral o redu “moravskih bratov” — “moravskije bratja” —, a sorojenci so se raje oprijeli naravne razlage, kakršno nudi vsako mravljišče.)

Nikolaj je bil zelo domiseln že kot fant, in ni čudno, da je Turgenjev pozneje o njem rekel, da bi lahko postal velik pisatelj, če mu ne bi manjkale nekatere značajske hibe, kakršne so potrebne za to, in sicer predvsem nečimrnost. Sorojencem je Nikolaj recimo obetal, da jih bo popeljal na prečudoviti hrib Fanfaron (Gobezdač), a pod pogojem, če bodo nekaj časa prestali v kotu sobe, ne da bi kaj pomislili na belega medveda. To se jim ni nikoli posrečilo, pač pa so se silno radi šli igro “mravljih bratov”: stisnjeni med dva naslanjača, prekrita s prti, so se v tem mravljišču prižemali drug k drugemu, čuteč veliko bratsko in sestrsko ljubezen.

Lev, ki je šel pozneje v življenju skozi mnoge premene, od razuzdanstva pa do spokorjenstva, zeleno paličko in mravlje bratstvo omenja šele v starostnih spominih (1905). Tri leta pozneje in dve leti pred smrtjo pa je narekoval tajniku Guzevu:

“Resda gre za malenkost, vseeno pa bi rad povedal, kaj si želim, da bi se storilo po moji smrti, dasi je reč tako neznatna, da bolj neznatna ne bi mogla biti. Ceremonij naj ne bo nobenih, ko bodo devali moje truplo v zemljo. Deščena rakev, pa naj jo, kdor bi hotel, odnese ali z vozom odpelje do Zakaza, nasproti tisti globeli, na prostor ‘zelene šibe’. Je vsaj razlog, da se izbere ta kraj in ne kateri drugi.”

Birokracija

Besedilo, ki sem ga našel med pojasnili na straneh eUprave (išči pod Sociala/Zdravje/Smrt/Pokop/Pogosta vprašanja/Omejitve), je bolj praktično:

“V vlogi za izdajo dovoljenja za pokop žare zunaj pokopališča oziroma za raztros pepela zunaj pokopališča svojci navedejo kraj, kjer želijo, da bi bili posmrtni ostanki pokojnika pokopani oziroma raztrošeni, skladno z voljo pokojnika. Pristojni organ bi izdajo dovoljenja zavrnil le, če bi bil raztros pepela na določenem kraju v nasprotju z drugimi predpisi oziroma bi predstavljal nedopusten poseg v pravice tretjih. Zakon pa ne določa, da bi morala biti pri raztrosu pepela prisotna tudi uradna oseba.”

Žal iz tega sledi, da o svojem grobu ne odloča pokojnik, temveč nekakšen organ na predlog žalujočih ostalih! Mene pa kot živo bitje zanima odločitev, dokler še lahko zvem zanjo. Kdo bi vedel, kakšen potop lahko pride za mano!

O tem vprašanju sem jim na eUpravo seveda pisal — “pustiti človeka do smrti v nevednosti glede tega, kje bo pokopan, se mi zdi enaka brisanju njegove osebe pri živem telesu (saj uprava v takšnem primeru ravna, kakor da človeka ni, dokler ne preide v nebitje)” —, pa mi niso nikoli odgovorili. Tudi ne morem priti do fantomskega organa, ki o tem odloča — zdravstvene komisije, ki je menda pod jurisdikcijo Ministrstva za tehnologijo — češ, da nimam pravnega temelja za to, ker še nisem mrtev. Ne morem izkazati pravnega interesa, kajti ta gre le pokojniku! Dokler sem še živ, ne morem vložiti prošnje, zato tudi ne more nihče povedati, ali je kotiček, ki sem si ga izbral, primeren ali pa bi moj pokop tja “predstavljal nedopusten poseg v pravice tretjih” ali pa bi bil celo, bognedaj, “v nasprotju z drugimi predpisi”.

Prav, ne dvomim, da bo Bernarda vložila prošnjo v skladu z mojo voljo, in da bo po njeni smrti enako storil kateri najinih otrok v njenem imenu, tako da bova lahko ležala skupaj in zanamcem ne bo treba v gneči za dan mrtvih iskati parkinga, ampak se naju bodo spomnili, ko bodo tekli mimo.

Razlikovanje med vsemogočnostmi

A tu so še drugi oziri.

Recimo: ko sem oni dan Bogdanu, to je moj starejši brat, pisal o svoji želji, ki sem jo v strahu, da me nikakor ne bodo hoteli (v žari) pokopati v nesveti zemlji zunaj pokopališča, omejil zgolj na raztros pepela, me je obvestil, da ga je Rimokatoliška cerkev prepovedala:

“Vatikanska kongregacija je dne 25. oktobra 2016 predstavila nova navodila, kjer piše, da ‘ni dovoljen raztros pepela v zrak, zemljo ali vodo’. Papež Frančišek je listino Ad resurgendum cum Christo [O ponovnem snidenju s Kristusom] podpisal 15. avgusta, ob prazniku Marijinega vnebovzetja.”

Hvaležen sem Bogdanu, da me je opozoril na to; enačim ga z Geiserjevim starejšim bratom Klausom tam v steni Matterhorna, čeprav upam, da se je samo pošalil, kakor se je znal pošaliti Nikolaj Nikolajevič Tolstoj.

In razmišljam naprej — saj kaj mi pa drugega preostaja? Iz sklepa prenika dvom o božji vsemogočnosti. Pepel bo znal oživiti, kakor je nekoč oživil ilovico, a ta pepel naj bo za vsak primer lepo zbran v žari. To razlikovanje med vsemogočnostmi bo pripeljalo do naslednjega, recimo tega, da bo čez nekaj let prepovedano tudi upepeljevanje — gotovo je lažje oživljati kosti? In kaj bo s presajevanjem organov?

Človek pomisli, da se lahko vsem tem dilemam ogne z izstopom iz Cerkve — a to bi bilo v božjih očeh jalovo početje, kajti sveti krst je “neizbrisno znamenje”. Kdo mi torej jamči, sploh glede na to, kako se Država in Cerkev vse bolj povezujeta, da ne bo zadevni organ, ko pride moj čas, upošteval papeškega navodila? Kdo bo torej poskrbel zame, ko pride čas?

Človeka zamika tu, da bi poklical na pomoč slonje bratce in mravlje sestrice. A če poznate vic o mravljah in slonu — “Daj, ga, Viktor, daj ga!” —, potem veste, da ti živalski vrsti ne marata druga za drugo.

Če vica ne poznate, naj vam ga kdo pove.

Branko Gradišnik: Evolucija za ljubitelje rejcev malih živali. Cankarjeva založba, 2017, urednik Andrej Blatnik. ISBN 978-961-282-231-6; 488 strani, 34,96€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.