Reven je tisti, ki nima prijateljev

Ko rabim družbo ali posojilo za čike, ko mi zmanjka nekaj sestavin za kosilo, nekaj evrov za položnico, ko mi izklopijo internet — za TV se ne sekiram —, ko se mi hodi po naravi, trgovinah, prireditvah, kavah, lahko vedno nekoga pokličem.

Prijatelji in mreža znanstev sta med mojimi največjimi bogastvi. Čeprav me včasih zgrabi obsesivno ugotavljanje pomanjkanja na materialnih področjih, tega ne merim v kvadratnih metrih ali s stanjem na računu. Ker bančni rezervoarji niso nikoli polni, tovrstni problemi ne izpuhtijo. Ampak sem se navadila.

Preprosto: ko se problem pojavi, je frka. Najhujša stvar na svetu. Prvi bolj ali manj (ne)uspešni koraki pa naredijo iz bavbava vsakdanjo stvar. Podobno kot pri žalovanju predelam vse faze in se navadim. Postanejo stalnica.

Včasih se vprašam, kaj bi sploh počela, če ne bi kar naprej premlevala evrov. Še sreča, da imam premalo. V nasprotnem primeru bi se ukvarjala z bolj abstraktnimi zadevami. To bi šele bil problem, se režim sama pri sebi.

Vedno več nas je

Toda razlike med nami bodo vedno večje. Med dobro zaposlenimi in revnimi redno zaposlenimi je ocean razlike. Čisto druga kategorija so raznorazni prekerci. Že med rednimi in občasnimi honorarci je lahko prepad. Da ne omenjam podrobnosti kreditnih sposobnosti. Nekoga mučijo tegobe, kam daleč bi lahko šel na dopust, drugi pa bomo klicali vse mogoče duhove, da nam ne bi bilo treba razmišljati o dopustu, za katerega nimamo denarja. Poleti bi res rada delala. Vedno več nas je. Da ne naštevam razlik, ki so vsak dan večje in vedno — dinamično — drugačne.

Družabna revščina

Vse te razlike pa se reducirajo na eno samo: reven je tisti, ki nima prijateljev in mreže. Zdi se mi, da me brez prijateljev, družine, znancev ni. Čeprav sem to že večkrat zapisala, bom še ponavljala. To ni samoumevno. Težko je živeti, če problemov nimaš s kom deliti. Male tegobe bi lahko postale velike.

Ko berem zgodbe o revnih, se vedno sprašujem, ali gre samo za denar in nepremičnine ali pa gre za socialno, družabno revščino. Se strinjam, da denar reši marsikaj. Kdo je že rekel, da je lažje biti nesrečen z denarjem kot brez? Toda če nima ljudi, je po mojem bogat človek veliko bolj reven, kot pa kaže stanje na njegovem računu. Resda mu zavidam, da nima finančnih težav. Toda če nima prijateljev, mu ne zavidam nič.

Generacija

Pripadam generaciji, ki je klicala sošolce domov, če so zboleli, in jih spraševala, kako so, ali naj jim kaj prinesem, katere zapiske iz šole rabijo. V osnovni, srednji šoli ali faksu. V mojih časih so hiše rasle s pomočjo družine, no, tudi hitro izginjajočih kreditov zaradi inflacije. Zidarji, vodovodarji, električarji so delali ob vikendih.

Toda zidak za zidakom so postavljali prijatelji, sosedje, znanci. Skupnost je bila pomembna. Še več. Bila je samoumevna.

Prijateljstva, družine in znanstva terjajo napor. Stiki se ohranjajo, če jih vzdržuješ. Recimo z vprašanjem “kako si”. Toda pozor! Če vas ne zanima zares, kako se človek ima, in ga niste pripravljeni poslušati —, ga ne sprašujte samo iz vljudnosti. Maščevalo se vam bo.

Seveda ni vsak za vsako stanje. Toda dokler je mreža polna in za vsako stanje obstaja poslušalec, poslušalka, razumevajoča oseba, ki brez dodatne muke sodeluje v procesu, potem vam ni hudega.

Veselja ne moreš deliti s komerkoli

Ko mi zmanjka denarja za kaj pomembnega, seveda pokličem starše ali tiste prijatelje, ki jim pomenim malo več. Izjemoma — ko gre za resne probleme (resne v smislu zneska) — pa pokličem “bogate”. (To pomeni tiste, ki so trenutno manj revni od mene.)

Najprej sem klicala tiste z denarjem. Bolj se nisem mogla zmotiti. No, izjeme obstajajo — in niso zaman izjeme. Če sem v težavah, pokličem tiste, ki moj klic prenesejo. To ni samoumevno. Včasih sem klicala občutljive. Toda na njih sem pustila neizbrisen pečat. Zdaj jih kličem samo še kar tako ali če jim imam kaj lepega povedati. Ne moreš s komerkoli deliti veselja. Niso skratka vsi za vse.

Svet skupnosti

Nobena skupnost ni enkrat za vselej. Spreminjajo se z nami in z leti. Nekateri ostanejo, drugi se umaknejo. Nekateri se vrnejo. Nekateri ostanejo samo v spominu. Niti ni nujno, da se vsi iz mojih skupnosti med sabo poznajo in razumejo. Nekateri so nezdružljivi. Nič hudega. Dovolj je, da so tu zame in jaz za njih.

Kar nekaj časa, čudenja, premlevanja sem rabila, da sem ugotovila, kako s kom in kdaj. Če me nekdo, ki sem ga imela za prijatelja ali za bližnjega, ni razumel ali ni hotel poslušati, sem bila žalostna. Tudi jezna.

Toda dokler jih imam in oni mene, je vse v redu. Naravnost fantastično je, da imamo mi samski — velja pa tudi za družinske ljudi — svoj svet skupnosti.