Krjavlji in plačanci Drugega tira na referendumskem semnju ničevosti
Referendumska kampanja v zvezi z Zakonom o Drugem tiru se je pričakovano sprevrgla v to, kar sem že napovedal in na kar sem Vlado opozarjal že aprila: v politično manipuliranje in brezplačno predvolilno kampanjo za opozicijo.
Vendar sem bil še premalo oster. V debato se je vključila tudi plejada krjavljev, ki nimajo pojma o Drugem tiru, vendar želijo izkoristiti svojo minutko na televiziji. Predreferendumske debate so semenj ničevosti, v katerem ni prostora niti za trohico strokovne diskusije. Moji kolegi in jaz iz Sveta za civilni nadzor projekta Drugi tir se temu odpovedujemo, ker v tem nočemo sodelovati. Delamo pa strokovno naprej in se trudimo, da bi stroške investicije v Drugi tir še dodatno znižali.
Ne nasedajte manipulaciji z Madžarsko!
Po naših izračunih bi lahko bil projekt ob upoštevanju standardov za načrtovanje investicij cenejši še za 120 do 180 milijonov evrov. Še dodatnih 180 milijonov pa bi lahko privarčevali pri stroških financiranja, če bi izločili drago madžarsko posojilo (kapitalski vložek) in ga nadomestili z javno zadolžitvijo.
Glede tega vlada na debelo manipulira, ko trdi, da vključitev Madžarske v finančno konstrukcijo zmanjšuje stroške za slovenske davkoplačevalce, ker da se nam zahvaljujoč madžarskemu kapitalskemu vložku v višini 200 milijonov evrov ne bo treba zadolžiti.
V resnici je ravno obratno. Prvič, Madžarski bo treba plačevati letni donos na vloženi kapital. Po uradnih simulacijah podjetja 2TDK d.o.o. bo ta donos znašal 4,5% letno. V koncesijskem obdobju 45 let to pomeni, da bi Madžarski kumulativno plačali 180 milijonov več, kot če bi se vlada za isti znesek (200 milijonov evrov) zadolžila po 2,5-% obrestni meri.
In drugič, ker Drugi tir še nekaj časa ne bo kreiral dovolj donosa, bo morala Vlada iz proračuna za plačilo donosa Madžarski vsako leto zagotavljati 30 do 40 milijonov evrov (v obliki “plačila za razpoložljivost”), kar pomeni dodatne proračunske odhodke, ki jih brez Madžarske ne bi bilo.
Predvsem v fazi načrtovanja
Skupne stroške gradnje in financiranja Drugega tira bi torej lahko znižali še za okrog 360 milijonov evrov, če bi ravnali po standardih stroke in po zdravi pameti. S kolegi se bomo v to smer še naprej trudili, da znižamo stroške za davkoplačevalce.
No, nekatere nekdanje kolege iz Sveta so vmes kupili s plačanimi stolčki v nadzornem odboru — v zameno za javno podporo zakonu, proti kateremu s(m)o vložili lastno različico zakona.
Pri tem pa Vlada tudi ne more razumeti, da ključne prihranke pri investicijah dosežeš v fazi načrtovanja, ko je mogoče še vse parametre investicije in financiranja spremeniti, ne pa pri sami izvedbi, ko z nadzorom nad procesi privarčuješ samo drobiž.
Njihov problem
Že doslej nam je uspelo Vlado z javnim pritiskom prisiliti, da je vrednost investicije znižala za več kot pol milijarde evrov (547 milijonov), z dodatnimi strokovnimi argumenti in pritiski pa bomo stroške naložbe v Drugi tir poskušali znižati še za okrog 360 milijonov — skupaj torej za okrog 900 milijonov.
Pri samem nadzoru nad izvajanjem projekta (oddaja del, nadzor nad opravljenimi deli itd.) je mogoče privarčevati samo nekaj 10 milijonov evrov. Tudi to je pri vsakem projektu pomembno in nujno, vendar je treba razumeti razlike v velikostnem razredu prihrankov.
Nekateri tega pač ne zmorejo razumeti, ali pa so jih premamile sladke obljube o plačanih nadzornih funkcijah. Ampak to je njihov problem.
Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 13. septembra 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Semenj ničevosti okrog drugega tira, krjavlji in plačanci. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.