Pahor in primera Sedlar, Mahnič: “Nič ne vidim, nič ne slišim.”

14.9.2017 / 06:10 1 komentar
Pahor se vešče sklicuje na lastno nemoč, da bi svojo minimalistično funkcijo še bolj razbremenil minimalne odgovornosti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nismo bili presenečeni, ko je predsednik Pahor po odstopu članice senata in namestnice predsednika KPK Alme Sedlar postregel z zanj že standardnima floskulama. Vsaj eno je izrekel že prej, ko se je Sedlarjeva zaradi domnevnega šikaniranja in nezakonitega delovanja KPK večkrat obrnila nanj.

Skratka:

“Pahor je ponovno poudaril, da je senat KPK edini, od katerega je odvisna verodostojnost, delo in neodvisnost KPK.”

Druga pa je povezana s razbremenitvijo njegove lastne odgovornosti:

“Nihče ne sme in ne more posegati v delo neodvisnega državnega organa izven svojih pristojnosti.”

Avtoriteta noja

Pahor se vsakič spretno sklicuje na lastno nemoč, da bi svojo že tako ali tako minimalistično funkcijo še dodatno razbremenil minimalnih odgovornosti.

Seveda je res, da predsednik nima zakonske podlage za razrešitev Borisa Štefaneca — če bi se zanjo že odločil.

Toda s ponavljanjem te ugotovitve samo prikriva neko drugo dejstvo: da dogajanja na KPK nikoli in na noben način ni ovrednotil in obsodil ali se do tega kakorkoli opredelil. Čeprav predsednikova presoja ne bi predstavljala posega v delo KPK, so Pahorjevi izgovori ves čas bili na ravni tiščanja glave v pesek.

S tem se celo hvali kot s politično modrostjo, ko nas s praznimi označevalci pogumno prepričuje, da se v konfliktnih situacijah že iz principa ne opredeljuje.

Zakaj ima politika rada slabo delujočo KPK

Če bo mandatno-volilna komisija DZ obravnavala predlog sklepa za razrešitev vodstva KPK, se utegne zgoditi, da bo zakonska možnost za razrešitev Štefaneca vendarle podana — in sicer po 4. odstavku 22. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK).

Toda razmerje moči v parlamentu opozarja na najbrž zmagovito formulo, zaradi katere se tandem Štefanec–Lamberger uspešno oklepa svojih stolčkov in dnevno uničuje institucijo: da je slabo delujoča KPK v interesu vseh političnih strank in strani. Da imajo politiki Štefaneca radi, ker jih pusti pri miru. In morda jim ljubezen vrača z istim pričakovanjem.

Preostanek senata KPK podpira Janševa SDS, Cerarjeva SMC pa je razdeljena. Za Pahorja je to spet zmagovalna kombinacija: tako kot se lahko elegantno sklicuje, da mu zakon preprečuje razrešitev Štefaneca, se bo v primeru pozitivnega rezultata v parlamentu nanj spet skliceval.

Da bi imel kakšno svoje stališče, pa od moralne neavtoritete niti ne moremo pričakovati.

Predvolilni boj

Torek je bil za predsednika naporen, ker ni bila na tapeti samo Sedlarjeva s KPK. Identični argument o svoji nepristojnosti je moral ponoviti še v zadevi Mahnič.

Ko je poslanec SDS in predsednik Odbora za obrambo DZ sklical sejo na temo “pripravljenosti Slovenske vojske na možne konflikte ob implementaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško”, se je Cerar odzval s pozivom Mahniču, naj sklic seje prekliče in obenem “izrazil pričakovanje”, da bo jasno stališče zavzel tudi predsednik republike Borut Pahor kot vrhovni poveljnik.

Nekateri mediji so to interpretirali kot del predvolilnega boja, ki se ga udeležuje tudi kandidatka SMC Maja Makovec Brenčič. Ker velja, da se Pahor ne opredeljuje do ravnanj Vlade — in tudi premier ne do dela predsednika —, bi to lahko celo držalo.

Pahor je najprej izpraznil in degradiral svojo funkcijo in se znebil še s tiste druge, nenapisane naloge, da bi moral biti zgled. Glas razuma in moralna avtoriteta. S tem je odpisal vsa pričakovanja, ki smo jih še gojili do njegove funkcije.​

Lepota prevare

Toda Pahorjeva reakcija v zadevi Mahnič je bila enaka kot tisti iz zadeve Sedlar: razglasil se je za nepristojnega.

“Odločitev o sklicu seje, določitvi dnevnega reda in vsebini točk so v izključni pristojnosti odbora oziroma Državnega zbora kot samostojne veje oblasti.”

Sledi še ena retorična manipulacija, tokrat na še tretji način:

“Po besedah Pahorja je v interesu tako Slovenije kot tudi Hrvaške, da se vzdržita vsakih izjav ali postopanj, ki bi lahko poslabšale odnose, saj je le na takšen način mogoče uveljaviti razsodbo arbitražnega sodišča o določitvi meje.”

Izjava v danem kontekstu ni nesmiselna, vendar ne more skriti moralne dileme: če obstajajo izjave in dejanja, ki lahko poslabšajo odnose — in Mahničev sklic seje je zanesljivo takšen —, potem razprava o “interesu” obeh držav ni relevantna za obsodbo takšnega dejanja. Če namreč obsojamo ali svarimo pred dejanji v kategoriji X, potem bi morali obsoditi tudi dejanje A, če spada v to kategorijo.

Lepota prevare je v tem: Pahorju ne moremo očitati neposredno neobsodbe, saj obsodba X vselej implicira obsodbo A. Toda v tem je tudi keč: po stari navadi se je skril za splošnost trditev. Kar pomeni, da ne obsoja partikularnih sodb ali dejanj, temveč izreka stališča generalno. S tem pa se seveda izogne zameri naslovnika, v tem primeru stranke SDS in njihovega poslanca.

Zelo pričakovano in na ravni njegovega standardnega ekvidistanciranja od tako imenovanih levih in desnih.

Avtoriteta: ne moralna, ne politična, ne vojaška

S strani nekaterih intelektualcev nepričakovano podprto stališče, češ da Pahorjevo zavračanje vloge moralne avtoritete ni nekorektna gesta, ampak celo pohvalna, z vsakim dnevom dobiva svoje nove katastrofalne dimenzije. Ker je še dodaten alibi za njegovo varanje.

Preprosteje povedano: vselej lahko ostaja varno skrit v svojem pristanu formalističnega sklicevanja na svoje nekompetence. Na ravni zakona mu ne morete očitati neposredno, da ni posredoval v zadevi Sedlar ali Mahnič. Ampak od tod naredi korak naprej v suspenz slehernega mnenja, obsodbe, svarila, s čimer vedno znova ilustrira, kam pelje njegov premišljeni kredo, da ne bo in ne želi biti moralna avtoriteta.

V resnici dodatno dokazuje za nazaj, da nikoli ni želel biti. In tu je, priznajmo, res konsistenten. Predsednik ne želi biti niti politična niti vojaška avtoriteta.

Pahorjeva maksima

Pahor je svojo držo razvil v splošno maksimo, da ne izraža svojih prepričanj o delu neodvisnih institucij, tudi parlamenta in Vlade ne, saj bi se lahko komurkoli od naštetih zameril.

Verjetno je edini predsednik države na svetu, ki se ne pritožuje nad omejenostjo svojih kompetenc. Njemu to ustreza.

In v tem smislu mu moramo priznati: ko je najprej izpraznil in degradiral svojo funkcijo, se je znebil še s tiste druge, nenapisane naloge, da bi moral biti zgled. Glas razuma in moralna avtoriteta. S tem je odpisal vsa pričakovanja, ki smo jih še gojili do njegove funkcije.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v sredo, 13. septembra 2017, pod naslovom Predsednikovo nojevstvo: kako se izmikati v zadevah Sedlar in Mahnič. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE