Delov politični Barometer: Verjeti ali ne verjeti, to sploh ni vprašanje.
Po dolgem času sem si v včerajšnjem Delu spet enkrat ogledal to politično lojtrco domačih.
Ni bolj brezveznega medijskega mašila kot Delove ankete javnega mnenja. Tako imenovani “Politični barometer priljubljenosti”. Rezultati so tako absurdno zmedeni in obenem kvaziznastveno mistificirani, da jim verjetno verjamejo samo politiki in politične stranke ter njihovi piarovci in/ali/oz. mediji sami.
In tisti, ki hočejo biti na tekočem in kao politično, državljansko ozaveščeni. Tisti, ki hočejo biti pripravljeni na bližnjo prihodnost. Tisti, ki ne marajo presenečenj. Tisti, ki jih znajo brati med vrsticami.
Normalen človek pa tej futuristični politologiji za menstrualno rabo preprosto ne more in noče verjeti.
Diskrepance in nelogičnosti
Verjetno imajo sestavljalci teh vprašanj trdno razlago za vsako diskrepanco in nelogičnost, ki se v anketi pojavi. Recimo ta: smešno je, da na lestvici strank, ki bi jih (zdaj) volili, po eni strani vodi SDS, po drugi pa je njen predsednik Janez Janša zadnji na lestvici (obravnavanih 20) politikov.
Kaj bi raje verjeli? Da je zanesljiv rezultat SDS ali Janšev rezultat?
Ni bistveno kdo ste oz. kakšne so vaše politične, volilne preference. Rezultat vas bo zbegal v vsakem primeru — pa če bi volili SDS ali ne. Še tem bolj, seveda, če bi volili SDS in pri tem dali preferenčni glas prav Janši.
Ali lahko ta rezultat zbega tudi v tem smislu, ker vzbuja vtis, da bi se SDS morala znebiti Janše? Glede na to, da stranki dobro kaže, njenemu predsedniku pa očitno ne, bi se to zdelo logično.
No, saj. To je tista nedeljska parapolitična domneva, da rabimo normalno stranko na desnici in da lahko to omogoči samo Janez Janša s samoukinitvijo.
Ponavljam: SDS brez Janše ni, brez njega ne more obstajati. To naj anketarji vzamejo v račun, da se ne bodo smešili. Pa še to si naj preberejo.
“Primerni za ocenjevanje”
Naslednja bizarnost — in manipulativnost — “barometra” je izbira politikov, ki jih uvrščajo na lestvico. Tokrat so recimo povedali takole:
“Pretres na barometru priljubljenosti politikov je povzročila uvrstitev Marjana Šarca na lestvico. Avgusta so ga anketiranci izbrali kot tistega, ki se jim zdi primeren za ocenjevanje, in takoj ko se je pojavil na seznamu politikov, se je zavihtel pod sam vrh ter se uvrstil tik za Borutom Pahorjem.”
Ali sem prav prebral, da so ga “anketiranci izbrali” — sami? — kot “primernega za ocenjevanje”?
Ha! Mogoče res. Kdo bi vedel. Primernost je v vsakem primeru superzanesljiv kriterij.
Toda zagotovo ga niso izbrali tisti, ki zanj ne bi glasovali. Zakaj ga niso izbrali anketarji sami? Da jim ne bi kdo očital pristranskosti?
Ker po drugi strani lahko enim ali drugim, odgovarjalcem ali spraševalcem, očitamo pristranskost ali celo nesmiselnost — čeprav tu brez pravega razloga — pri izbiri evroposlancev. Ta neumnost traja že od nekdaj, še iz dobrih, starih časov Janeza Potočnika.
Zakaj sta “primerni za ocenjevanje” Violeta Bulc in Tanja Fajon? Zakaj sta “primerna za ocenjevanje” Igor Šoltes in Lojze Peterle? Vsi štirje so zabubljeni v Evropski parlament in se v slovensko dnevnopolitično dogajanje skorajda ne vtikajo. Zakaj so sploh na lestvici?
Mentaliteta mamuta
Politični vremenoslovci nadaljujejo:
“Zmago Jelinčič in Janez Janša […] se z lestvice poslavljata. Prihodnji mesec se na barometer vračata Zoran Janković in Alenka Bratušek.”
Jelinčič in Janša se kot 19. in 20. na lestvici “poslavljata”, ker ju anketiranci “ne marajo več” (tako kot še ravno dovolj marajo 18. Matjaža Hanžka). Zmeda, totalna. Tako kot bo zmeda tudi prihodnji mesec z Jankovićem in Alenko Bratušek. Ki (domnevam) ne bosta po defaultu štartala na zadnjih dveh mestih, temveč ju bodo glasovi najbrž katapultirali nekam višje.
Delo s svojim famoznim “barometrom” tudi dokazuje, da ima reakcijski čas slona. Pojavljajo se novi in novi (potencialni) predsedniški kandidati oz. kandidatke — vsaj Maja Makovec Brenčič, Angelca Likovič, Romana Tomc, Suzana Lara Krause —, da ne omenjam Popoviča in še koga, oni pa nič.
Mentaliteta mamuta (ne slona) jim veleva, da mora človek kandidirati in govoričiti vsaj mesec dni, preden ga uvrstijo na seznam vprašanj. Barometer je v tem smislu dobesedno anketarski žanr za ugotavljanje primernosti politikov, kdorkoli že so in karkoli že delajo in nameravajo.
Še bolj kot za napovedovanje dejanskih rezultatov volitev — kadarkoli že bodo — pa gre za preverjanje “primernosti” političnih statusov nasploh. Rezultatom lahko verjamejo samo tisti, če se ti kolikor-toliko ujemajo z njihovimi preferencami ali vsaj z zdravo pametjo ocenjevanja čez palec.
Če pa je kdo zgrožen nad slabo uvrstitvijo svojega favorita, potem mu ne preostane drugega kot slaba volja in/ali jeza nad medijem samim. Verjeti ali nič. Jeziti se ali nič.
