Naj gre Likovička na en sprehod med brezdomci

Danes bom pa res hitra in kratka. Ker pišem pri mami. V življenju še nisem napisala zgodbe, bloga, kolumne, whatever kje drugje kokr pri seb doma. Pri mami sem zaglavila zato, ker furam rehab: “Mami, pomagi! Stara sem 40 let, pa se ne najdem in si ne znam pomagat!”

Skrivat se pri mami brez piva in gandže ni problem. Problem je sam to, kako pol sam nadaljevat doma v uni luknji. Tam je zdej tak razčefuk, da če bi kdo uletel na obisk, bi dojel, da je to flet od enga, k mu je za vse vseen. 

Ampak te čustvene mama/fotr fore bom kdaj drugič. Ste mel že nono zanč zadost.

Zadnjič sem vidla kritiko Kolumniatrije, k jo je napisal Jurij Hudolin. Pfff, me je pohvalil, sem sam gledala. In ko sem jo objavila na FB, je bil prvi komentar spodi: “A zdej se boste pa med sabo hvalili do onemoglosti?” Ma jebala te onemoglost. Ne poznam ga, nikol se nisva vidla.

Nč od nč

Ampak ga razumem, modela, zakaj je tko mislil. Ker pri nas je res tko. Med sabo se grupirajo in si pišejo en drugmu kritike. Kako boš skurcal enga, k sta bla sošolca? Skupi delata? Hodita skup na bralne večere? Kako nej jaz taki kritiki sploh verjamem? To je nč od nč.

Zato se tud ne čudit, če vidte za razne nagrade ena in ista imena. K v politiki. Od kurčevga 14. leta gledam iste ksihte. Zakaj na Knjigobežnicah še nisem vidla, da bi promovirali knjigo kakšne majhne založbe? Al bog ne dej samozaložbe? Zakaj skoz sam Goga, Mladinska, Beletrina? Ker je treba ždet pri koritu. Morš vedet, komu je treba v rit lest. Te scene in grupiranja so mi debilno smešne. V bistvu patetične. Bukowski je nekoč rekel nekaj v stilu, da kamor lazi množica, sam spizdi čimprej kontra. Exactly. Kdo hoče bit del povprečja, če si poseben?

Me prov zanima, če je blo Vitomilu Zupanu do takih literarnih “mi se mamo radi k prašički mladi”? Jebal se je njemu. Edini naš ta prav rock‘n’roll pisatelj. Posebnež, odfukanc in za češnjico na vrhu torte je še pisal top shit. To je to. Čista zmaga. Zanjga nikol ne bojo mogli rečt: “On je bil en od njih.” Ne. On je bil fucking Vitomil Zupan. The one and only.

Mam svoj krog bralcev. Več ne rabim.

In tko vidim sebe. Za koji kurac bi mogla začet hodit na literarne večere, če me to ni nikol brigalo? Jaz si pač to lahk privoščim. Mam svoj krog bralcev. Več ne rabim.

Da mi ni do teh stvari, vam je lahk jasno že po tem, da je Katja Steinbuch nardila intervju z mano že januarja za Portal Plus. No, zdej smo septembra, men se pa še zdej ne da najdet par fotk, k jih morjo dat zraven. Eni drugi bi težili vsak drug dan: “Kdaj bo? Kdaj bo?” Pa zato nimam čist nč manj bralcev. Kvečjemu več.

Moje bistvo je pisanje, ne pa se okol kazat pa bit čist happy, če te kdo prepozna. Džizs, še na avtobus si ne bi upala s svojimi tesnobami, ker bi se mi zdelo, da grejo vsi proti men k eni zombiji: “To je ta, to je ta.” Pejte vi rajš brat. Kdo sem, pa še jaz ne vem. Kdaj boste dojeli, da ne morš bit isti k vsi. Ni hujšga k povprečje.

Sam to se morš poseben že rodit. V Cosmopolitanu ti ziher ne bojo odkrili recepta za nepovprečnost. Ampak za kak intervju na leto se vdam, ker morm mal poskrbet za svoja “otroka”.

Fovšija

Povprečen Slovenc se bo zdej za ta zapis o literarni sceni začel dret: “Fovš je!" Samo što nisam. Ma v rit si vtakn fovš. Zakaj bi bila fovš, če sem Tereza Vuk? Če neki skritiziraš, ne pomeni bit fouš. “Tereza, men tvoje pisanje ni všeč.” — “Itak, če si pa fouš!”

E, moji vi. Pač mu ni všeč. Ma sej, škoda besed. Že dolg trdim, da je na svetu 90% ljudi glupih, k ne znajo razmišljat sami, in sam 10% pametnih. In če smo že pri otrocih in fovšiji, zanč smo mel neko debato na FB, da mamice gledajo s pomilovanjem nas ženske brez otrok. Kokr da si invalid al neki sumljivega. “Doma so te narobe futral, zato pa je to tko!"

In seveda se pol najde nekdo, k prijavi, da sem jaz fovš mamicam, ker drugač ne bi načela te debate. Džizs fucking christ! Vsako kurčevo mačko, k jo dam na FB: “Ziher jo hočeš met!” A je tok težko dojet, da jih eni nočemo? (Otroke mislim, mačk še manj.) Sem presebična. Prekolerična. Še sebe komi hendlam, kamoli otroka.

Travma, da si samski

Folk res ne zna razmišljat. Vam pokažem žensko, k ma 5 otrok z različnimi tipi in vsi so po rejah? Ta je ta prava klena Slovenka! Pet jih ma! Ta ziher ni mentalni invalid! Na žgancih je gor rasla, ne pa na juhah iz vrečk! Naša.

Vam pokažem eno drugo, k je vsak let noseča? S kom, sploh ne ve. V seb ma več substanc k Jim Morrison. Pa še šeta se noseča po cesti s pivom v roki. Njeni otroci niso v reji. Ma kje! Srečno otroštvo živijo. Kako da ne.

Jaz bi peljala razne Likovičke na en sprehod med brezdomci. Me zanima, če bo še navijala za to, da se je treba parit na vse strani.

To je tko, k so ljudje v kvadratke ujeti in živijo tako, kot bi se moglo živet. Čeprov ne obstaja noben učbenik, kako bi se moglo živet. Sam ti si in tvoje eno in edino življenje.

Ta druga največja travma folka pa je, če si samski. “Z njo pa res neki ne štima.” Sam res, pizda mi materna. Fucking čudak. Kako si drznem bit sama? Ženska, a ne veš, da to ni normalno? Bite me, pa ta vaša normalnost. Kot sem že rekla: 90% ljudi je glupih ko točak. Jap.

“Aha, dilema o otrocih. Človek, ki ti zastavi vprašanje, zakaj nimaš otrok, te noče bolje spoznati. V resnici to ni vprašanje, obtožba je. V resnici hoče reči: ‘Precenil sem te in zdiš se mi čudna, nezadostna ženska.’ Najbolj frustrirajoča je predpostavka, da otroci izpolnijo žensko — kot da nismo še nikoli videli nesrečnih mater. Enako je z zakonom. Si lahko predstavljate, da obstajajo tudi nesrečni zakoni? Nekoč sem celo enega videla v nekem filmu. Taki ljudje razumejo ljubezen kot komoditeto, ki si jo lahko prilastiš. To je karierističen, celo kapitalističen pogled na ljubezen.” — Rebecca Solnit