Moja draga slovenščina: “Saj lička so rožni ti cveti”
Nekoč v osnovni šoli je moj sin napisal kratek spis o Valentinu Vodniku. Začel se je takole: “Valentin Vodnik je rad pisal pesmi.”
Moj osupli pogled je bil dovolj, da mi ni bilo treba reči, kar sem imela na koncu jezika — da kaj takega lahko napiše samo teslo.
Teslo je lepa in natančna slovenska beseda. Na misel mi prihaja še besedna zveza “galaktično teslo”. Uporabil jo je Marko Brecelj, ko je nekoč v Mladini kritiziral Igorja Vidmarja.
Za “galaktično teslo” mu še vedno iz srca čestitam. Tako naravnost je namerjena in tako močna. Sama si ne bi mogla izmisliti boljšega izraza, ker je bil res non plus ultra. Seveda pa se ga da uporabljati samo za resne like, ki predvajajo besede v eter. Ne bi ga mogla navezati na sina.
Epohalni začetek
Epohalni začetek spisa: “Valentin Vodnik je rad pisal pesmi” velja v naši družini še vedno za iskrico. Zaradi nje še vedno popizdi tako kot na primer včeraj. Skušala sem ga umiriti s pesmijo:
“Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj, / le kaj ti bo sonce in roža zakaj, / saj lička so rožni ti cveti, / v očeh žarek sonca sveti.”
In je pritegnil z mano popolnoma pravilno. No, z eno napako. Zapel je: “lička so rožnati cveti”. Kot verjetno večina poslušalcev.
Razložila sem mu, za kaj gre. Namreč, da so “ti lička” (kot “tvoja lička”) kot rožni cveti. Dojel je. Potegavščina je v besedi “ti”. Rekel je: “Ja, mami, samo res.”
Pokušala sem mu razkriti široko pokrajino slovenskih besed, s katerimi se da tako lepo ustvarjati. Povedala sem mu, da imam slovenščino res rada, da uživam v pisanju v slovenščini, ker jo imam v krvi. Tu se ne da nič pomagati. Tvoja lička so rožni ti cveti.
Učiteljica
Po krvi sem tudi učiteljica, zato sogovornikom kar naprej popravljam slovnične napake. Hotela sem pomagati starejšemu moškemu. Skoraj si je zlomil jezik, ko je hotel izgovoriti stavek: “Brez da bi prebral navodilo”.
“Zakaj se vendar tako mučiš?“ sem mu rekla. “Uporabi raje besedo ne. Vidiš kako lepo zveni. ‘Brez’ izgine, itak je narobe, ker je hrvatizem. V slovenščini lepo uporabljamo ‘ne’. Kajne, prav umiriš se.”
Poskusil je in priznal: “‘Ne da bi prebral.’ Ja, Barbi, prav imaš.”
Zadovoljna sem odšla od njega v veri, da besede “brez” ne bo več uporabljal na nepravih mestih.
Vsa važna sem takoj padla na lastnem izpitu. Tudi sama velikokrat okrasim žensko dvojino in jo redkokdaj končam na -i. “Bova šli”. Že od malih nog rada uporabljam ljubljansko žensko dvojino. S prijateljico sva vedno rekli, če sva naleteli na družbo, ki je bila nesramna in je zajebavala, po ljubljansko: “Štekave. A greve? Pejve!” Ta sladka končnica “-e” je res privlačna. Žensko oz. ženski zelo determinira.
Rodilnik in namenilnik
Alergična sem tudi na neuporabo rodilnika. Če ga govorec izpusti, me razjezi. Neuporaba rodilnika je resda posledica ekonomičnosti jezika, zato počasi izgublja veljavo. A jaz še vedno pozorno pazim na rodilnik.
Pa sem si v besedilo za pesem napisala verz: “Ne greva brez dud in čelad”. Bila sem ponosna, da sem lepo uporabila rodilnik, toda pri tem sem pozabila na nikalnico. Pravilno bi namreč bilo: “Ne greva brez dud ne čelad.” Na srečo sem še pravočasno popravila, preden sem oddala tekst.
Pogosto me zbode tudi neuporaba namenilnika. Važen gospod je izrazil: “Sva šla s prijateljem kropiti.” Najbrž se mu zdelo, da bo glagol bolj globok, če ga bo uporabil v nedoločniku.
Ampak beseda v nedoločniku je zabita. Treba je uporabit namenilnik, ki se trdno konča na -t. Da jasno izraziš svoj namen, torej: “Sva šla kropit”.
In ta butasta uporaba orodnika! Recimo v razpravah o koroških dečkih. Veliko ljudi je reklo, da se je igralo “z otroci”, ne “z otroki”, kot bi bilo pravilno.
Na koncu sem ugotovila, da nič ne pomaga, če pizdim nad nepravilnostmi, ki jih zaznam v govoru po televiziji ali radiu. Napake se pojavljajo še naprej. Nesramno migajo.
Težko bi rekla, da ljudi, ki delajo napake, ne podcenjujem. Ker jih! Žalim jih pa ne. Toleriram jih, to že, ampak jim poskušam razložiti, kaj delajo narobe. Da ne bodo več. Če se le da.
Joj, kako sem važna. Fuj!