Zgodba o Julie Schlomo: “Največje skrivnosti so najbolj preproste.”
“Duhovi so ujete duše,” sem pametovala sodelavcu, medtem ko sva pila popoldansko kavo. Vila Salviati se je kopala v soncu in nedaleč stran so se oglašali škržati.
“Saj veš, da so se tukaj dogajale strašljive stvari? Ženska je ubila ljubimko svojega moža,” je rekel.
“In možu nastavila ljubimkino glavo. Vem.”
Nekaj časa sva molčala, nato pa je zdrdral: ”Pogrešam Julie Schlomo. Tako zelo jo pogrešam!”
“Tepček, saj je sploh ne poznaš!” sem odvrnila.
“Ne, ne razumeš,” je nadaljeval. “Vse v meni je razbremenila. Ves stres je preprosto izginil!”
“Aha, štekam, kletka se je sesula.”
“Kletka? Kakšna kletka?”
“Duhovi niso edine ujete duše. No, naj bo. Povedala ti bom zgodbo o Julie Schlomo.”
Bodoči doktorji znanosti
Julie Schlomo je odpotovala proti Rimu, jaz pa sem ostala v Firencah. In na prvi šolski dan je naneslo, da sem imela opraviti z bodočimi doktorji znanosti.
Vedno se mi je zdelo, da si doktorat zaslužiš takrat, ko barva za lase ne more več prekriti sivega narastka. Danes pa gre za hiperprodukcijo vedno mlajših akademikov. Še malo, pa bodo doktorske študente začeli rekrutirati že v vrtcih. Nekateri liliputanci so pri rosnih treh že poligloti. Sramota, če ne znajo v angleščini vsaj pozdraviti ali dati komplimenta. Da starši izpadejo pametni ob tako inteligentnem kratkohlačniku. Če so otroci pametni, ni treba biti staršem.
Bodočim doktorjem znanosti sem ob koncu srečanja zaželela vso srečo. Vsi so se mi grenko nasmehnili in v odgovor nekaj zamomljali. Kot da jih čaka štiri leta zapora. Kot da nimajo 24 let, ampak 240. Pozna se jim, da so teh svojih 24 let življenja preždeli v kotičku, ki se mu v nekih drugih krogih reče zaprti oddelek ali ujetništvo.
Ampak saj smo že vsi kdaj bili kot nenasitni hrčki v kletkah, ki cele dneve gonijo svoje jebeno kolo, kot da gre za Fabergéjevo jajce.
“Kaj bi naredila Julie Schlomo?” je vprašal sodelavec.
“Julie Schlomo bi kletko fuknila v Arno in iz hrčka skuhala čorbo.”
“Odlično!” Bil jePunca na plaži ob polni luniiskreno navdušen.
Punca na plaži ob polni luni
Julie Schlomo je antropologinja, ki ima tri službe. V Ameriki je to nekaj običajnega. Nič dramatičnega. Ne tarna, da gre za preživetje. Zanjo je to način življenja. Sama se najbolj izpolnjeno počuti kot učiteljica joge.
Ko sva v Santu Spiritu pili mirtin liker, je rekla, da se počuti kot ptica. Nisem bila presenečena, da ima na hrbtu vtetovirano ptičje pero.
Na potovanju po Evropi se ji je nekaj dni pozneje pridružil tudi fant. Skupaj sta šele nekaj mesecev, zato sta se odločila, da se ne bosta omejevala, kadar ne bosta skupaj. Ne telesno ne čustveno. Julie Schlomo verjame v filozofijo, da ne moremo posedovati drug drugega. Čeprav je globalno izkoriščanje zelo trendy, smo svobodni. Oprah v pretesnih hlačah bi bila verjetno istega mnenja.
“Obljubi, da me boš obiskala v Kaliforniji,” je rekla Julie Schlomo, ko sva se poslavljali. Bilo je ob dveh zjutraj. Nikjer ni bilo nikogar. Nenadoma pa se je kar naenkrat od nekod zaslišalo tisti zlajnani komad iz Titanika. Obe sva bruhnili v smeh.
“Kadar je polna luna,” je rekla, “v Kaliforniji prižgemo ogenj na plaži in plešemo ob zvokih bobna. Všeč bi ti bilo.”
Še pred nekaj urami sva polagali karte, ki jih je starki sunil sin in jih prodajal na trgu, ona pa je vsa namrgodena hipnotično strmela v naju, ko sva poskušali izvedeti, kaj nama bodo povedale.
Julie Schlomo čakajo nova poznanstva. Spremenila ji bodo življenje.
Ko sva v Santu Spiritu pili mirtin liker, je rekla, da se počuti kot ptica. Nisem bila presenečena, da ima na hrbtu vtetovirano ptičje pero.
Stari zidovi
Spraševala sem se, ali so Američani res prispodoba svobodnega duha in občutka, da je vse mogoče? Tega nam na prastarih tleh Evrope manjka. Občutka, da se nam ni treba sramovati, če živimo na polno in ne samo cele dneve gonimo tisto jebeno kolo kot hrček v kletki. Življenje mora biti mukotrpna in bedna izkušnja, sicer nimamo pravice živeti.
“To je tisto, kar me je prevzelo,” je odvrnil sodelavec. “Julie Schlomo mi je dala občutek, da sem lahko kdorkoli, kjerkoli, kadarkoli.”
“Patetičen si, ampak imaš prav. Največje skrivnosti so najbolj preproste.”
Spogledala sva se, ko sva zaslišala ropot iz vile Salviati. Stari zidovi. Vedno imajo kaj za povedat.
