Zakaj v Rutarju še niso postavili božične jelke? Pa vesele praznike!
Rdeče kape z belimi cofki. Ob njih srebrni okraski in darilni papir, prtički z vzorcem božičnih zvezd in skodelic punča. V zraku je migljalo nekaj posebnega. Z roko sem pobožal kup zelenih girland, ki so spominjale na sveže smrečje. Bil je eden lepših mariborskih božičev.
Le da je bilo septembra.
Dan prej sem se vrnil iz Kambodže. Sit absolutne vlage, monsunskega deževja in večnih temperatur nad 30°. Pa sem stopil v Tedija, kjer je vedno nek drugi letni čas. Hotel sem preveriti, ali so na police že dali pustne maske in plastične pirhe. Ampak tako daleč niso šli. V Tediju je trenutno božič.
Naenkrat sem zaslišal kraguljčke, pred očmi pa se mi je odvrtel prizor, kako župan pred Prvo gimnazijo odpira božično sezono z govorom o tem, kako v temo prihaja svetloba — in potem se je veličastno prižgalo vseh šest metrov mariborske praznične razsvetljave.
Septembrski in decembrski božič
V mojem mestu ni velike razlike med septembrskim in decembrskim božičem. V obeh primerih se nekdo zgraža nad dekoracijo in v obeh primerih se ljudje grejejo z vinom — le da je septembra vino včasih toplo še od indijanskega poletja.
Toliko lepih spominov imam na vse svoje mariborske poznopoletne božiče! Na vse tiste leto dni stare, trde medenjake, že malce bele Miklavže in skorjaste marcipanove kroglice, ki so ostale od decembra, pa nam jih trgovci velikodušno ponudijo še enkrat. Ne morem si kaj, da ne bi razmišljal o božičnem čudežu svežega, krhkega maslenega testa devet mesecev pozneje. To mora biti ščepec čarovnije! Ali konzervansov.
Tudi v Müllerju so nas že začeli zapeljevati. Nekaj polic so napolnili z medenjaki. Jezi me, ker zamujajo z adventnimi koledarji. Če bi se podvizali, bi lahko do decembrska pojedel že štiri.
Toda na veliki finale še čakam. Vrhunec prve mariborske božične sezone je tradicionalno prižiganje lučk na Rutarjevi praznični jelki. Ampak bolj pozno, če me spomin ne vara. Enkrat oktobra.
Mučno zatišje
Nato pa … — mučno zatišje. Nekako se je treba prebiti čez martinovo do zadnjega petka v novembru, ko v Europarku oznanijo svoj veliki zimski nočni šoping in prižiganje praznične razsvetljave.
Rešeni. Čas je za drugi božič.
Ne vem, kdaj smo se odločili nažgati Filipince, po vsem svetu znane po najdaljši božični sezoni — od 1. septembra pa do 9. januarja. Tudi ne vem, ali se mi vse skupaj zdi narobe. Nenazadnje spadam med čudake, ki že nekaj mesecev pred nočjo čarovnic iz Tedija vlačijo velike stiroporne okostnjake. In ki poleti brez zadržkov kupujejo figurice za jaslice na plaži. Če je treba.
Prodajalne, kjer božični program ponujajo vse leto, po svetu niso več nič nenavadnega. Pa vendar so — ker to kramo očitno nekdo kupuje.
Rdeče kape z belimi cofki. Ob njih srebrni okraski in darilni papir, prtički z vzorcem božičnih zvezd in skodelic punča. V zraku je migljalo nekaj posebnega. Z roko sem pobožal kup zelenih girland, ki so spominjale na sveže smrečje. Bil je eden lepših mariborskih božičev. Le da je bilo septembra. — [Fotografija: Marko Crnkovič]
Samorogi
V času, ko se nam vedno mudi, je vse mogoče. Da se na prvi dan poletnih počitnic začnejo rolati reklame za šolske potrebščine. Da so srčki za valentinovo na sporedu takoj po silvestrski sarmi. Ali da na spomladanskem modnem sejmu predstavljajo zimske kolekcije.
Začeli smo verjeti v samoroge in peči torte v barvah mavrice. Bežati v Oz. Da nam je lažje. Rumena pot okoli depresije pelje tudi mimo dveh božičev. V času, ko smo videli in doživeli že vse. V času, ko se nam bo od racionalnosti zmešalo.
Pa vesele praznike!
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera in na spletni strani Večera v četrtek, 7. septembra 2017, pod skoraj istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.
