Več ko znaš, manj položnic lahko plačaš. Narobe svet.
Se tudi vi sprašujete, kako boste poravnali vse mesečne obveznosti za elektriko, vodo, telefon, zavarovanja (od zdravstvenega do avtomobilskega ali celo nezgodnega)? In ta mesec najbrž tudi za šolske potrebščine, delovne zvezke in učbenike? In se pri tem jezite, ker vaša plača — po javnofinančni terminologiji “prejemek”: morda je prav to narobe — kljub trudu, dodatnemu angažmaju, nadomeščanju odsotnih sodelavcev ali celo na novo pridobljeni stopnji izobrazbe ne bo nič višja kot prejšnji mesec.
Če se še tako trudite, ne prilezete nikamor.
Se tudi vi sprašujete, kam vse to pelje? Da smo postali družba v stilu: “Več znaš, manj položnic lahko plačaš!”?
Niti na štiri oči
Tako pravi mlajša kolegica, ženska s tremi otroki. Z njim je zadela bistvo življenjskih razmer zaposlenih v javnem sektorju. Recimo v zdravstvu.
Kolegica je nedavno končala šolanje na višji stopnji izobrazbene lestvice. Pričakovati bi bilo, da se bo njen šef njenega dosežka razveselil. Ji čestital. Jo vprašal, ali si morda želi nadaljevati kariero na zahtevnejšem delovnem mestu. Recimo v oddelku kadrovskega menedžmenta, ki je njena študijska specializacija.
Ne. Ni se razveselil, ni ji čestital, ni je nič vprašal.
Tega v javnem sektorju ne pričakujte. V javnem sektorju vas ne bo nihče spodbudil ali pohvalil. Niti na štiri oči, kaj šele pred kolektivom.
Kolegica bo verjetno do lastne upokojitve — ali vsaj do upokojitve tega šefa —, delala to, kar je delala doslej. S srednjo šolo. Pa ne zato, ker takšnih kadrov v zdravstvu ne bi rabili. Po starem bo šlo naprej zato, ker se s tem nihče ne ukvarja. Ker je tako v redu! Ker je v bistvu vsem vseeno!
Ni poanta v plači
Že res, da je izobraževanje predvsem v našem interesu. Toda ta naš interes bi moral biti tudi interes delodajalca. Tako je zapisano v vseh učbenikih.
Na Ekonomski fakulteti so nas učili, da vodja motivira zaposlene. To lahko doseže tako, da jim omogoči dodatno izobraževanje. Njegova naloga je, da jih spodbuja k razvoju njihove kariere. Da bi dosegali vedno boljše rezultate. Da bi opravljajo vedno bolj zahtevne naloge. Da bi morda celo “nekaj več” zaslužili.
Poanta ni samo v večji plači. Poanta je, da je treba gledati naprej. Ko nekdo napreduje v izobrazbi, v idejah, v rešitvah, bi moral vodja to nagraditi. Vsaj tako, da zaposleni napreduje in da je njegov dosežek spodbuda in zgled drugim zaposlenim.
Žal ni tako. Zakaj ne?
Brez fluktuacije
Prvi razlog je, da je kadrovska politika v javnem sektorju nestimulativna do vseh, ki prihajajo iz privatnega sektorja ali ki doštudirajo naknadno. Ta sistem onemogoča, da bi človek kljub znanju, sposobnostim, izkušnjam in izobrazbi imel višjo plačo kot začetnik. Pripravnik? Magister? 15 let delovnih izkušenj? To je v javnem sektorju eno in isto.
To je tudi osnovni razlog, da v javnem sektorju — razen zaposlovanja po “priporočilih” — ni fluktuacij. Starejši javni uslužbenci se že dve desetletji ali več držijo svojega stolčka kot pijanec plota in nikogar ne spustijo niti blizu. Da ne bi slučajno prišel kdo drug, mlajši in sposobnejši — ali bog ne daj še lepši in pametnejši —, ki bi v 20 ali več let staro Excelovo tabelo poskušal vriniti novi stolpec.
(V javnem sektorju so srečni, če zaposleni sploh znajo uporabljati Excel, Word, PowerPoint itd.)
Tudi vodja se uči od tistih, ki jih vodi
Drugi razlog za takšno stanje v javnem sektorju pa je, da ne znajo voditi ljudi. Neglede na svojo usposobljenost.
Ljudje že po naravi radi vodimo druge. A dober vodja je veliko več kot to. Je človek, ki ima ambicijo za vodenje ljudi v pravem pomenu te besede. Da se z njimi ukvarja, prepoznava njihove individualne prednosti, sposobnosti. In da jih seveda spodbuja in motivira za doseganje boljših rezultatov.
Dober vodja je tisti, ki v delovnem okolju zaposlenim omogoča osebno in strokovno rast, sodeluje pri načrtovanju njihove kariere. S tem tudi pripomore k doseganju skupnih rezultatov v instituciji. Za dobrobit skupnosti in družbe kot celote.
In da ne pozabim! Dober vodja se od tistih, ki jih vodi, zna tudi česa naučiti. Ni mu nerodno vprašati sodelavcev, če kdaj česa ne ve ali ne zna.
Še več bi lahko napisala o lastnostih dobrih vodij, ki jim ni vseeno za ljudi. O takih, ki bi si jih vsi želeli!
Brez titule
Ker pa ne morem iz svoje kože in ker sem večni optimist, kljub vsemu verjamem, da se da veliko spremeniti.
Če nimate pravega vodje, ste lahko vodja oz. voditelj brez naziva. Kar sami.
Idejo sem dobila poleti, ko mi je prišla v roke svetovna uspešnica Robina Sharme z naslovom Voditelj brez naziva (The Leader Who Had No Title: A Modern Fable on Real Success in Business and in Life).
Voditeljstvo brez naziva je občutljivo ravnotežje med odločnostjo in prijaznostjo, močjo in nežnostjo, pogumom in sočutjem. Ideja se mi zdi odlična, vi pa presodite sami.
Naj vam služi kot vodilo — pa če ste vodja ali ne, voditelj ali ne —, kakšni bi morali postati, če želimo stvari v zdravstvu premakniti na bolje. In to ne vsak zase, ampak skupaj!
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 27. avgusta 2017, na avtoričini spletni strani Marjeta Blog pod istim naslovom. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.