Škandal 24: Prispevek k mentalni ku-klux-klanizaciji SLO družbe

V ponedeljek je začel izhajati — kot tiskana tedenska revija in dnevno na internetu — primitiven in pritlehen tabloid po imenu Škandal 24. Izdaja ga podjetje Nova obzorja, ki je v večinski madžarski (kripto-Orbánovi) lasti, nemalo pa tudi v (nekripto) lasti SDS.

Če niste ravno fanatik žanrskega, marketinškega ali ideološkega pluralizma, Škandal 24 ni nobena pridobitev za slovensko medijsko pokrajino. Je pa zato korak h konsolidaciji alt-right desnice in samo še dokaz več za vzpon slovenskega desničarstva.

Škandal sicer ni brezplačnik v stilu SDS-ovskega Ekspresa in Slovenskega tednika iz leta 2008, (kot je bilo mogoče sklepati iz informacije v razvidu medijev, da bo distribuiran po pošti), temveč v trafiki plačljiv trash za 1,50€.

Res pa je tudi, da ni eksplicitno političen in politikantski. Nova pridobitev v tem smislu samo izkorišča tiste kao družbeno krivične, a kot nalašč tudi tržno zanimive slepe pege ali sive cone, kjer se desničarstvo in tabloidnost prekrivata.

Konsolidacija alt-right medijske desnice

Če govorim o konsolidaciji alt-right desnice, potem hočem reči, da SDS meni nič, tebi nič — ker solastništvo političnih strank v medijih v Sloveniji pač ni prepovedano — počasi in po malem širi svoj medijski teritorij.

Sprva underground ali vsaj marginalci so postali alternativci, danes pa se institucionalizirajo in prodirajo v mainstream. Če bodo poslovno in strankarsko dovolj dolgo zdržali — po mojem deset, dvajset let —, bodo dočakali tudi do te mere spremenjeno kulturno, medijsko, socialno in ideološko klimo, da bodo nekega dne glavni.

Njihova prednost pred drugimi ni samo v tem, da so edini mediji, ki imajo politično podporo. Ne gre samo za to, da so Nova24TV(.si), Škandal 24, Demokracija in še kakšen satelit edini mediji v Sloveniji, ki imajo svoje para-Ministrstvo za kulturo — SDS, seveda — in ki jim pri tem gre celo na roko.

Ne. Njihova glavna prednost je, da so edini, ki pretendirajo na to, da postanejo glavni. Edini s takimi ambicijami. Drugi mediji — levi, normalni, tradicionalni, (trenutni) mainstream, you name it — so se že vsi sprijaznili, da čez deset, dvajset let ne bodo več glavni.

Guilty pleasure in benchmark

Čeprav je na senzacionalističnem delu tržišča vedno hujša gneča, je s stališča desničarske medijske ekspanzije projekt novega tabloida vendarle pametna poteza.

Pomeni širitev v tržno nišo primitivcev, ki jih zanimajo novice à la to, da Pahor “slabo vidi” (ker so na povečanih fotografijah opazili, da mu je pri britju ušlo par dlak), da je Nina Pušlar “pokazala Venerin griček” in da so na TVS “amaterji”, ker so sprintali nek list za na vrata s tipfelerjem.

To se jim splača že zato, ker s to sveto preproščino in postavljanjem standardov, kaj je dandanes sploh novica, vrednostno senzibilizirajo ljudi tudi za (svoje) politične, ideološke teme, kjer gre načeloma za bolj resne, bolj usodne stvari, le da so intepretacije enako poenostavljene, debilne, zlonamerne in za lase privlečene.

Za te kao resne zadeve imajo ta desni še vedno Novo24TV, ki je v primerjavi s Škandalom 24 intelektualna, skorajda high-brow baza desničarskega družbenopolitičnega razmišljanja.

Ni pa tudi zanemarljivo, da SDS-ovski mediji — s spontano in nepremišljeno pomočjo drugih, tudi ne-SDS-ovskih — načrtno ali nehote brišejo meje med čvekom in novinarstvom.

Sinergij je skratka dovolj. Vse vodi v isto smer.

A kakorkoli: ljubitelji medijskih bizarnosti smo dobili še en guilty pleasure in benchmark, ki ga bomo včasih od daleč pogledali in spremljali mentalno ku-klux-klanizacijo slovenske družbe.