Pahorjevo premirje v navzkrižnem ognju moralnega opredeljevanja
Pahorjeva izjava, da ni moralna avtoriteta in da to niti ne poskuša biti, mi ne da miru. Po eni strani se mi zdi, da priča o njegovi preprostosti in odkritosrčnosti, po drugi pa tudi o lahkomiselnosti, če ne celo brezbrižnosti.
Poskusimo še enkrat razmisliti, kaj je hotel s tem povedati — in kaj je v resnici povedal. Ker to ni eno in isto.
Po mojem nas je Pahor s to izjavo pičil točno tam, kjer smo kot državljani najbolj občutljivi in kjer bolečine nismo pričakovali.
Zdi se nam namreč samoumevno, da je visok politik človek, ki se mora po službeni dolžnosti opredeljevati do družbenih vprašanj, dilem, problemov. Da zavzame jasno, pametno, razumljivo stališče. To pričakujemo tudi od predsednika države.
Tako smo navajeni. Politiki kar naprej govorijo in se opredeljujejo. Jemljemo na znanje, kaj si mislijo o pomembnih zadevah, tudi o moralnih.
Družbeni konsenz
Pahor je nekako uganil, da to ni popolnoma logično, kaj šele samoumevno. Nikjer ne piše — v nobenem zakonu, kaj šele v Ustavi —, da je naloga politikov, da se moralno opredeljujejo.
Politiki so dolžni obelodanjati pomembne informacije v zvezi s svojim delom. Ponavadi čisto praktične, oprijemljive. Izjavljanje in izrekanje o moralnih zadevah pa je stvar njihovih in naših (skupnih ali različnih) navad in kulture.
Nekaterim od nas grejo izjave politikov pri enem ušesu not, pri drugem pa ven. Enim izjave vseh politikov, drugim pa samo nekaterih. Ampak načeloma jim sami pri sebi ali naglas pritrjujemo ali oporekamo in jih po njihovih izjavah presojamo.
Obstaja mainstream družbeni konsenz, da je mnenje politikov pomembno. Komur se ne zdi pomembno, velja za apolitičnega, neozaveščenega, morda celo brezbrižnega in marginalnega.
V Sloveniji še posebej. Mi smo namreč državljani, ki smo bili še do nedavnega kot podložniki navajeni poslušati, če že ne ubogati svoje gospodarje — ali v najboljšem primeru preslišati, kaj govorijo.
Mediji so nas v zadnjih dveh, treh desetletjih tako imenovane totalne človekove politične svobode navadili, da je tekanje za politiki z mikrofonom ali kamero najbolj normalna stvar na svetu. In da je moralno mnenje politikov tisto, kar ta trenutek rabimo kot državljani.
Mediji so nas navadili, da mislimo, da brez mnenja politikov ne gre. Mediji so nas navadili, da mislimo, da si ne moremo izoblikovati lastnega stališča, ne da bi prej upoštevali stališč politikov. Čeprav nismo nikoli zatrdno prepričani, ali politiki ne razmišljajo na določen način samo zato, da bi si pridobili našo naklonjenost.
Emancipacija
Pahorjevo razlago, da mu ni treba biti moralna avtoriteta zato, ker da smo državljani sami zreli ljudje in da se znamo samostojno opredeljevati tudi do najbolj zapletenih moralnih dilem, lahko v tem smislu razumemo kot zanj skromno in ponižno, za nas same pa emancipatorično: mislite s svojo glavo, ne bom jaz mislil namesto vas in vas usmerjal, saj ne rabite moralnega vodstva in pokroviteljstva.
Pahorjeva izjava je bila morda nepričakovana, niso pa bile nepričakovane reakcije nanjo. Tipično je, da so se nad njo najbolj zgražali mediji — torej tisti, ki imajo in bi radi še naprej imeli največ koristi od moralnega opredeljevanja politikov. Pahorja so obtožili brezbrižnosti in še dodatnega degradiranja predsedniške funkcije.
Precenjenost, obsesija in prisila moralnega opredeljevanja
Volilna baza, da tako rečem, pa po mojem ne deli tega prepričanja. Če si poskušam predstavljati povprečnega Pahorjevega volilca — ali že kar povprečnega volilca nasploh —, ga ne vidim kot nekoga, ki bi si zelo želel vedeti, kako se bo Pahor glede tega ali onega moralno opredeljeval. Niti ga ne vidim kot nekoga, ki bi se čutil sam pri sebi, osebno dolžnega glede tega ali onega moralno opredeljevati.
Ljudje se moralno opredeljujejo bistveno manj — manj intenzivno in manj pogosto —, kot pa nam to poskušajo dopovedati mediji. Ljudje so bolj brezbrižni ali vsaj nevtralni, kot si mislimo. Ekstremistični so mediji, ljudje sami manj.
Moralno opredeljevanje je precenjeno. Moralno opredeljevanje je obsesija medijev, ki poskušajo radikalizirati naša stališča. Moralno opredeljevanje je prisila medijev. Je državljanska obveznost, ki nam jo vsiljujejo na eni strani po izročilu in prepričanju levičarskih fanatikov politične korektnosti in socialnega aktivizma, na drugi pa po diktatu krasne, nove, jezne alternativne desnice, prepričane, da nič na svetu ne sme ostati zamolčano.
Živimo v navzkrižnem ognju moralnega opredeljevanja. Ne smemo molčati. Kdor molči, je nemoralen. Noro.
Predsednik smo mi
Med tem, da Pahor na Instagramu objavlja prismojene fotografije, in da v isti sapi razglaša, da smo dovolj pametni, da bomo sami našli svoj moralni kompas, ni nobene kontradikcije. Nasprotno, to se mi zdi konsistentno.
Pahor hoče biti tak kot mi. Mi sami hočemo predsednika, ki bo tak kot mi. Mnogi se v njem prepoznavajo in najbrž tudi on v njih. Pahor je problem samo za tiste, ki si ne predstavljajo predsednika, ki ne bi bil moralni razsodnik — ker brez moralnega vodstva ne prepoznajo niti lastnega družbenega položaja in svoje vloge v družbi.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 3. avgusta 2017, pod naslovom Kje nas je Pahor pičil. Verzija na Fokuspokusu je editirana.