Koliko od 1,47G€ za TEŠ 6 je končalo v žepih “interesne koalicije” SD-SDS?
Gregor Golobič je na obeh pričanjih [marca in včeraj; op. Fp] pred “preiskovalno komisijo [DZ] za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri investiciji v blok 6 Termoelektrarne Šoštanj” prijetno presenetil. Bil je odlično pripravljen, oborožen z dejstvi in dokumenti in razpoložen, da direktno imenuje krivce z imenom in priimkom in jasno izpostavi njihove primarne interese:
“Teš 6 je bil zasnovan kot alibi za krajo, nikoli ni bil izvorno zamišljen kot energetski projekt. To trdim tukaj. Zamišljen je bil kot priložnost, da bo skupina ljudi ukradla nekaj sto milijonov in jih kradla še naprej skozi uvoz indonezijskega premoga.”
Edina težava, ki jo imam z Golobičevim pričanjem, je selektivnost njegovega spomina glede krivde za investicijo, ki je ušla izpod nadzora.
Lahovnik in Križanič
Sam sem se za TEŠ 6 začel zanimati dokaj pozno, šele konec leta 2009. Decembra 2009 sem v Dnevnikovem Objektivu objavil članek proti TEŠ 6 (Ekološka bomba iz Šoštanja). Ko so me nekaj dni pozneje povabili v Odmeve na to temo, so me tam v zasedi pričakali Golobičev tesni sodelavec Janez Kopač (takrat direktor direktorata za energijo na Ministrstvu za gospodarstvo), strokovnjak za energetiko Peter Novak in nek okoljevarstvenik, ki so bili očitno usklajeni v podpori projektu.
Imel sem občutek, da sem se s 150 kilometri na uro zaletel v zid zarote. Od takrat sem vedno pazil, kdo bo poleg mene še gost v studiju.
To torej pomeni, da je Zares še decembra 2009 podpiral ta projekt.
Je pa res, da je kmalu očitno prišlo do razkola znotraj stranke — predvsem na relaciji do tedanjega Zaresovega ministra Mateja Lahovnika, poleg Križaniča glavnega vladnega lobista za TEŠ 6 — in da je nekaj mesecev pozneje Kopač začel pisno opozarjati tako Lahovnika kot tedanjega premiera Pahorja na slabo vodenje projekta.
Zlobni jeziki so takrat imeli teorijo, zakaj je vrh Zaresa spremenil svoje stališče do projekta, vendar pustimo zdaj špekulacije.
Res je pa je tudi, da sem pozneje začel tudi sam dobro sodelovati z nekaterimi člani Zaresa pri pripravah na referendum o zakonu o poroštvu za TEŠ 6 — ki pa ga je s trmoglavljenjem zminiral Vili Kovačič, naš sedanji junak iz zgodbe o Drugem tiru, ker se ni strinjal z referendumskim vprašanjem.
Interesne koalicije
Žalostno dejstvo je, da je bil Zares takrat edina stranka, ki se je borila za bolj pregledno investicijo v TEŠ 6 in da so vse druge stranke projekt izrecno ali tiho podpirale. Kmalu se je pokazalo, zakaj: vse so imele prste v marmeladi.
Najbolj zanimiva je bila “interesna koalicija” med SD in SDS, navzven sicer političnima sovražnicama, ki pa sta na lokalni in projektni ravni izvrstno sodelovali pri uresničevanju projekta. SDS je projekt zakoličila, SD ga je nato izvajala, SDS pa ji je ščitila hrbet.
Zanimivo bi bilo vedeti, koliko od 1,47 milijarde evrov vredne investicije je končalo v žepih ali na računih članov in simpatizerjev obeh strank.
Zgodba o TEŠ 6 je zanimiva tudi zaradi sedanjega projekta Drugi tir, kjer opazujemo podobno “interesno koalicijo” med nominalnimi političnimi nasprotniki, ki se v parlamentu teatralično prerekajo, v ozadju — predvsem na DRI, kamor je Janša pospravil dva vidna člana SDS — pa skupaj delajo na tem, da bi bil projekt čim dražji.
Opomba: Tekst je bil objavljen v petek, 1. septembra 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Golobič: TEŠ 6 primarno kot alibi za krajo. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
