Vsaka podobnost z Luko Koper je zgolj naključna
Predstavljajmo si naslednjo zgodbo. Mlada družina z enim otrokom pričakuje dvojčke. Ugotavljajo, da zaradi novih okoliščin potrebujejo še eno sobo in nov pralni stroj ter nekaj več načrtovanja prihodnosti. Da si zagotovijo lepo življenje za vso družino. Pogledali bodo, kakšni so njihovi prihodki in kakšne lahko pričakujejo v prihodnosti. Ugotoviti bodo morali, ali so kreditno sposobni in ali se jim izplača najeti kredit. Pomislili bodo tudi na svoje starše in razčistili, ali lahko pričakujejo kakšno pomoč tudi od njih.
Nekaj dni ali tednov za izračune in razmislek — potem pa akcija. Poiskali si bodo dodaten zaslužek. Če bo potrebno, si bodo izposodili denar. Poiskali bodo najboljšega ponudnika za nakup vsega, kar potrebujejo, in se na trgu nepremičnin pozanimali glede nakupa večjega stanovanja.
Ne brez kompromisov
V vsakem primeru bo naša družina sprejela odločitev, ki ji bo omogočila spodobno življenje na dolgi rok. Tudi če je ne bodo sprejeli brez kompromisov, bodo s to odločitvijo živeli, ko bo enkrat sprejeta. Ker je dolgoročna in se ne bo več mogla spremeniti. Njihov interes je jasen in racionalen. Zato bodo naredili vse, da bodo zastavljeni cilji izpolnjeni.
[Ilustracija: Nina Ločniškar]
Da bomo vsi nekaj imeli od tega
Zdaj si pa zamislimo naslednjo zgodbo. Država je lastnik uspešnega podjetja, ki ga čaka lepa prihodnost. Že zdaj posluje z dobičkom, dividende so lepe, prilivi v davčno blagajno tudi.
Pred podjetjem so veliki razvojni cikli, zato bodo za razvoj potrebne nove investicije. Tudi v tem gospodarskem primeru so interesi lastnika jasni in racionalni — ali bi vsaj morali biti. Vse bi morali narediti za to, da bodo njihovi zastavljeni cilj izpolnjeni. Ker bomo vsi imeli nekaj od tega, če bo podjetje dobro delovalo.
Ampak ne
Ampak ne. Najprej se država spre že pri oceni, ali podjetje dobro deluje ali ne. Ali so podatki o poslovanju točni ali pa jih nekdo prireja. Pogovori o razvojnih ciljih se vlečejo v nedogled. Vsak ima svoje poglede. Iskanje skupnih rešitev postaja nepomembno. Pomembneje je, da naši — eni ali drugi — zmagajo. Čeprav lahko podjetje začne stagnirati ali morda celo propade.
Vsakdo hoče imeti svoje ljudi na odločilnih pozicijah v podjetju. Bitka za položaje in ljudi je pomembnejša od razvojnih interesov podjetja. Tisti, ki bo v določenem trenutku zmagal, bo nemudoma nastavil svojo vodstveno strukturo. In ta bo preživela neglede na rezultate dela. Do takrat, ko bo druga interesna skupina potolkla prvo in bo zmagoslavno nastavila svojo garnituro.
No, prav. Razumem. Vsi vidimo, da se to dogaja. Ne razumem pa, zakaj ni videti, da bi se kdorkoli od vpletenih zavedal, da to ni prav.