Kaj je pičilo Pahorja?

Pahor je izjavil, da ni in noče biti moralna avtoriteta. Howgh.

Verjetno je to najbolj presenetljiva, skoraj šokantna, pomenljiva, politično ekstravagantna, pomensko nabita, intelektualno polna do vrha in še čez, provokativna, drzna, retorično še kar bravurozna izjava in nenazadnje najbolj osebna stvar, kar jih je kdaj Pahor izustil — pa ne samo v zadnjih petih letih, odkar je predsednik.

Možno je domnevati, da je bilo to službeno in intimno priznanje amoralnosti za velik del volilcev bolj negativno kot pa pozitivno presenečenje.

Jaz pa sem nad izjavo deloma navdušen, deloma pa do nje skeptičen. Všeč mi je, ker tudi sam nerad moraliziram (in še bolj nerad poslušam moraliste), ni mi pa všeč zato, ker je v nasprotju z vsem, kar je Pahor doslej — četudi drugače od drugih, v dobrem in slabem — počel.

Če sem že bil zaradi česa presenečen, sem bil kvečjemu nad tem, da si jo je sploh upal izreči.

Moralni kompas

V ponedeljek, ko je Pahor na posrečeni lokaciji (v Klubu CD, čez cesto od svoje Neovalne/Vogalne pisarne in visoko nad njo) uradno najavil ponovno kandidaturo za predsednika, je rekel dobesedno takole:
- “Nisem popoln in tudi nisem moralna avtoriteta, ker se to ne trudim biti. Če papež reče na vprašanje o homoseksualnosti: ‘Kdo sem jaz, da bi sodil?’ — zakaj bi se jaz postavljal v vlogo moralne avtoritete? Vsi ste zreli ljudje in vsi po svoji vesti ocenjujete vse, tudi najbolj zahtevne moralne dileme. Tisto, kar potrebuje država, je človek, ki ima neko politično avtoriteto. [In] mislim, da brez te nisem.”

To je bilo za začetek dovolj za kar precej privzdignjenih obrvi na družbenih omrežjih, če še ne v medijih. Nakar je bil zvečer gost v Odmevih. Voditelj Igor E. Bergant ga je neizogibno moral vprašati naslednje (7:53–8:13):

Bergant: “Gospod Pahor, rekli ste, in slišali smo tudi izjavo, da namreč se ne trudite biti moralna avtoriteta. Zdaj, to je zelo nenavadna izjava, ki vas tudi bistveno loči od recimo kandidatov, ki so bili pred nami, ki so bili pred vami že v našem studiu. Ali za vas moralni kompas ni ključni instrument funkcije predsednika države?”

Pahor: “Je. Tako kot za vsakega človeka.”

Po funkciji in protokolu

Na tem mestu bi se lahko Bergant na dolgo in široko zafilozofiral s Pahorjem — vendar mu niti malo ne zamerim, da se ni. Debata o morali bi bolj pasala v Polnočni klub ali kakšno Zvezdanino ali Mančino oddajo.

Pahorjevo izjavo, da ni in noče biti moralna avtoriteta, je po eni strani možno razumeti tako, da državljanom noče vsiljevati svojega mnenja, svojih vrednostnih stališč. Da skratka noče pametovati in moralizirati. Kar je lahko načelno prav. Lepo od njega.

A kolikor ga poznamo — in kar lahko od njega pričakujemo po funkciji in protokolu, mu bo to težko uspelo. Doslej mu namreč ni. Še več in ravno nasprotno! Pahor si je vsaj zadnjih pet let prizadeval — ne da bi to (vedno) eksplicitno poudarjal —, da bi bil moralna avtoriteta.

Morda mu je izjemoma celo kdaj uspelo, v glavnem pa kvečjemu z deljenim uspehom ali celo neuspešno. Ampak hotel je to biti. Ultimativna moralna avtoriteta.

Biti moralna avtoriteta kot politik — še posebej kot predsednik države — sicer ni bila njegova pogruntavščina, niti ni bil on tisti, ki nas je to navadil. A dejstvo je, da je bil ali hotel biti moralna avtoriteta. Vsaj za tiste, ki so/bi mu to priznavali na podlagi njegovega vedenja, ravnanja in dejanj.

Predsednik in izjeme. Predsednik in izgovori.

A četudi je ta njegova nova amoralnost samo načelno, deklarativno stališče, je po mojem zanj in za družbo napredek, da se predsednik distancira od moraliziranja.

Moraliziranja je danes absolutno preveč. Še posebej je moraliziranje odveč v politiki. Moraliziranje je za vsakega posameznika brezplačna vstopnica v središče navidezne socialne pozornosti, v ustreznem času pa tudi način praktičnega, preprostega, instantnega predvolilnega plakatiranja za telebane.

Ozaveščen državljan noče prenašati in poslušati moraliziranja politikov (in političnega moraliziranja). To je žaljivo in podcenjujoče pokroviteljstvo. Patroniziranje podložnikov. Poza človeka, ki kao ve bolje — ali ki to svojo namišljeno in zaigrano pamet s kredibilnostjo in kompetentnostjo vred izreka z položaja, ki mu ni bil podeljen zato, da bi se delal pametnega, ampak zato, da bi to na konkretnih primerih in z delom dokazal.

Politično moralizira človek, ki ni kolumnist ali prikazen s Facebooka, a je vendar uzurpiral položaj za izrekanje vrednostnih sodb v obliki dobro distribuiranih soundbiteov, ki jim večina slepo prikimava.

Predsednik, ki moralizira, ni izjema. Biti predsednik je samo izgovor za moraliziranje.

Borut kot Elizabeta

Morda pa je imel Pahor v mislih držo, kakršno prakticira recimo britanska kraljica? Elizabeta nikoli nič ne reče. Britanci ne vedo — in jih v glavnem niti ne zanima —, kaj si ona o tem ali onem misli. Ne izreka se o delu vlade, ne izreka se o družbenih problemih, ne izreka se o zunanji politiki, ne izreka se o kriminalu in drugih družbenih deviacijah. Ne izreka se niti o terorističnih napadih in ob naravnih katastrofah in nesrečah. Kar sam pomnim, so od nje samo enkrat v zgodovini naglas terjali, da se izreče — in še to ob smrti princese Diane, ko v tednu dni ni rekla niti mú.

No, nazaj v Slovenijo.

Kaj je pičilo Pahorja, da je na samem začetku uradne kampanje izjavil, da noče biti moralna avtoriteta? Kako je mogoče, da Pahorju ni kapnilo, da je prav moralna avtoritativnost tisto, kar ljudje pričakujejo od predsednika. Od predsednika, ki v življenju in v službi itak ne more početi veliko drugega, kot da se dela pametnega in spravljivega ter preudarnega in mirnega — ergo moralno avtoritativnega?

“Zreli ljudje”

Pahor nam sicer galantno priznava, da smo “zreli ljudje” in da se znamo “po svoji vesti” soočati “tudi [z] najbolj zahtevnimi moralnimi dilemami”.

Lepo od njega. Toda mogoče ima o nas predobro mnenje? Mogoče pa ljudje hlepijo po voditelju z moralno bajalico, ki bi nas v težkih časih materinsko potrepljal po ramenu ali licu?

Pahor morda koplje jarke, toda v resnici se ne primerja s človekom iz sosednje ulice. Raje se primerja z ne več ne manj kot s papežem!

Ker če že omenja Frančiška, po mojem je s citiranjem njegovega stališča o homoseksualnosti falil.

Predstavljajte si recimo situacijo, da ob eni od naslednjih Parad ponosa izbruhne nestrpnost ali celo fizično nasilje nad geji in lezbijkami? Kako bo ravnal Pahor? Mu bo odveč obsoditi nestrpnost in nasilje, ker ne bo hotel izpasti kot moralna avtoriteta, ki državljanom deli nauke? Bo glumil Trumpa in obsodil “več strani”?

Ali pa če se bodo militantni nacionalisti nekega dne spet spravili na begunce ali azilante? Ali karkoli drugega — da se ne omejujem samo na te tolerantnostne primere —, kar bi bilo vredno njegove spodbudne, pomirjevalne, tolažilne ali magari pametne in etične izjave?

Mogoče ima Pahor prav

In vendar! Če kdo rabi moralna navodila, naj si z njimi na lastno odgovornost postreže v medijih. Za to ne rabi predsednika.

Zakaj bi Pahor moraliziral? Naj nas navadi, da se ne bomo opredeljevali do vsake neumnosti ali magari grozodejstva. Zakaj bi se morala vrhovna politična instanca — pa če hoče ali noče biti še moralna — zgražati nad korupcijo, nestrpnostjo, bodečo žico, gospodarskim kriminalom, čakalnimi vrstami v zdravstvu in še čim?

Kdo nam lahko jamči, da se ne bo predsednikovo zgražanje končalo pri čem res trivialnem? To bi šele bila prava degradacija predsedniške funkcije!

Upam, da je Pahorjeva novokomponirana amoralnost samo poskus distanciranja od pizdenja za vsako figo. Upam, da nam hoče dati zgled, da se nam ni treba razburjati vsevprek, prehitevati dogodkov, prejudicirati javnih in osebnih sodb in obsodb, skakati v zaključke in se ukvarjati s stvarmi, ki niso niti malo naša stvar. 

Mogoče ima Pahor prav. Želim si, da bi imel. Bojim pa se, da njegovo moralno neavtoritativno stališče — pa če je še tako neavtoritarno in četudi je v resnici samo poza — ne bo naletelo na ne vem kakšno odobravanje, kaj šele pozitivno učinkovalo.