Moj Maribor od Crvene zvezde do Lige prvakov

Zame je nogomet resda šport kot šport, za katerega se kot oddaljen in selektiven spremljevalec flegmatično in epizodično navdušim. Toda čeprav me ne zanima toliko, da bi hodil na tekme, si nogometa ne pustim vzeti. Če vsakih deset, dvajset let slučajno le grem, potem si jih vsaj zapomnim.

Prvič v življenju sem bil nekoč davno leta 1969 ali 1970. Mogoče sem bil že prvošolec, mogoče še ne. Oče me je peljal v Ljudski vrt, kjer je tisto spomladansko nedeljo — vem, da je bila pomlad, ker je veter nosil mačice cvetočih topolov z Gregorčičeve čez igrišče — NK Maribor igral z beograjsko Crveno zvezdo.

Moj ati sicer ni bil reden obiskovalec tekem. Razlog, da je takrat šel in da me je vzel zraven, je bil po mojem Zvezdin zvezdnik Dragan Džajić.

Džaja

Džaja je bil v tistih časih — vsaj za jugoslovanske pojme — polbog, nekaj takega kot danes Ronaldo ali Neymar. Spomnim se, da sem imel zloženko z navodili za driblanje, nekakšno Džajićevo malo šolo nogometa. V njej so bili shematično in po korakih narisani gibi telesa in premiki stopal, prenašanje težišča in vse drugo, potrebno za preigravanje nasprotnika, vse opremljeno s puščicami.

Še danes vidim v mislih te sličice — čeprav se očitno nisem iz njih nikoli nič naučil. Kadar smo otroci in pozneje fantje na dvorišču ali v šoli pri telovadbi igrali nogomet, sem bil vedno golman. Tam sem bil bolj koristen, ker sem včasih znal biti žogi tudi napoti.

Ua, sudija!

Maribor je pozneje izpadel iz prve lige. Sredi 70. let sem bil spet enkrat na neki kvalifikacijski tekmi s Proleterom Zrenjanin za uvrstitev nazaj. (Vijoličastim takrat ni uspelo.) Ampak nisem prepričan, ali sem bil res tam v živo. Mogoče je to samo fake spomin. 

Po tej ali oni tekmi spet nisem bil na stadionu kakšnih dvajset, petindvajset let. Nakar spet Ljudski vrt. Leta 1994 je Slovenija igrala odločilno kvalifikacijsko tekmo z Italijo za evropsko prvenstvo 1996. Nismo se uvrstili, ker je sodnik našim razveljavil popolnoma regularno dosežen gol. Sem videl na lastne oči.

To je bila zadnja tekma, na kateri je igral Srečko Katanec.

Fantovščina

Kar zadeva Ligo prvakov, se spomnim tudi odločilne kvalifikacijske tekme vijoličastih proti Olympique Lyonu. Bilo je 25. avgusta 1999. Datuma se spomnim zato, ker je to bil dan, ko je uprava Dela sprejela sklep o ukinitvi Razgledov.

Prenos sem gledal v pravi moški družbi. Tekma je bila v bistvu samo uvod v prijateljevo fantovščino — s križem in verigami in neznanimi ženskami in drugimi neumnostmi —, kar pa seveda ne pomeni, da nismo huronsko navijali.

Sredi noči, ko sem že onemogel spal na kavču, je prišla pome žena in me odpeljala domov. Bil sem dovolj nepriseben, da se ji nisem upiral.

Če vprašate udeležence tistega žura, po čem se spomnijo Matjaževe fantovščine, bodo še danes vsi rekli, da po intervenciji moje bivše žene.

Mislim, da je to bila tista sezona Lige prvakov, v kateri je Kliton Bozgo po visokem porazu Mariborčanov proti Laziu izjavil tisto legendarno: “Ova noč nije bila naš dan.”

Zdaj pa zares

Po tisti proti Italiji spet nisem bil na tekmi šestnajst let — do leta 2010, ko sem šel bolj iz radovednosti in zdolgočasenosti (in ker sem ravno dobil gratis vstopnico) na prijateljsko tekmo z Avstralijo. To je bila otvoritvena tekma na novem stadionu Stožice.

Potem pa sem lani peljal svoja sinova na ligaško tekmo Olimpija—Rudar. Zmagali “smo” s 5:1. V bistvu je bila to moja prva prava tekma. Vsaj doživel sem jo kot pravo. Po zaslugi otrok, seveda. Nonšalanten, distanciran in zategnjen kot sicer sem, sem se enkrat za spremembo sprostil in se — kljub ne ravno množici na stadionu in za nikogar usodni tekmi — pustil potopiti v tribunsko vzdušje in nepredvidljivo dramaturgijo nogometa.

Verjetno nima smisla, da taki tipi kot jaz hodijo na tekme sami. Treba je peljati otroke. Zato svečano obljubljam — samemu sebi in sinovoma —, da gremo odslej v Ljudski vrt na vse tekme, ki jih bo Maribor igral v Ligi prvakov.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 27. avgusta 2017, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.