Z mamo v Pižami na kavi in cigareti

Par dni nazaj sem peljal mamo še na zadnjo kavo in cigareto pred operacijo. Bife se imenuje Pižama in je tik ob bolnici. Tak pravi pajzl.

Ne govorim o tipu bifejev, ki so bili včasih ob Mercatorjih. Ne. Ti so bili svetli in razpoloženje v njih je bilo še kar veselo. V njih si šel na hitro nekaj spit po nakupu ali po službi.

Ta pravi pajzli so bili majhni, s šankom ter mizami in stoli v obvezni temno rjavi barvi. Okna so bila zatemnjena ali pa so imela debele zavese ali roloje ali kar polkna. V pajzl se ni smelo videt s ceste. Moralo je biti temno in tiho. Pijačo so stregli v kozarcih po dva deci (pivo ali špricer) ali deci (šnops). Tja se nisi prišel pogovarjat, prepirat ali iskat družbo, ampak samo nekaj spit v tišini.

Na pajzl, v katerega si zahajal, nisi bil pretirano ponosen. Tudi te ni nihče čudno gledal, če si zavil vanj prvič. V njih nisi zahajal ob določenih urah ali dnevih. Načelno niso bili nikoli polni. Eden od drugega so se razlikovali samo po  natakaricah.

Pižama je eden zadnjih takšnih lokalov, ki sem jih videl. Enkratna arhitektura in enkratni gostje, ki izginjajo.

Ni več pravih kavarn

V Sloveniji tudi ni več pravih kavarn. Prava kavarna mora bit stara vsaj sto let in je eden od centrov kulturnega dogajanja v mestu. Obvezna izbira dnevnih časopisov, pripetih na držala. Gostje lepo oblečeni in urejeni, pogovori umirjeni in tihi, da nikogar ne motiš.

Ena takih kavarn je še v Trstu. San Marco. Kavarna z izbrano kavo. Kavna avtomata sta iz medenine in visoka več kot meter. Posebej za kavarne jih izdeluje majhno podjetje v Udinah. Del kavarne je tudi knjigarna s posebnim prostorom za predstavitve knjig in druge kulturne dogodke.

Za Trst je značilno tudi sobivanje — včasih bolj, včasih manj uspešno — različnih etničnih skupin. Zato lastnik kavarne izdaja mesečnik. V obliki časopisa (A3 format), tiskan na obeh straneh, kot da bi ga ciklostirali pred 40 leti kot gimnazijski časopis. Naslov je Unità. Ali Edinost.

Značilnost tega časopisa je, da izhaja vsak mesec v drugem jeziku: italijanščini, slovenščini, hrvaščini, srbščini, hebrejščini in grščini. Uvodnik napiše predstavnik kulturne skupnosti naroda, v katerega jeziku je tisti mesec časopis izšel. Predstavniki drugih narodov mu odgovarjajo.

Biti sam in zabiti uro ali dve sam v pajzlu, ne misliti na nič, brez telefona, interneta, ni bilo včasih nič posebnega. Danes je to luksuz. Zato pajzlov ni več. Včasih so bile kavarne stičišče različno milsečih in tolerantih ljudi, ki so imeli čas za umirejene pogovore. Danes je to luksuz in zato verjetno kavarn ni več.