Če kulture ne moremo prodajati, jo začnimo podarjati in/ali šerati! (2.)

Nadaljevanje včerajšnjega članka Imam idejo! Zakaj ne bi bile kulturne prireditve v SLO brezplačne? (1.).

Skratka: namigujem, da bi lahko bila kultura v Sloveniji brezplačna — beri: v celoti subvencionirana in/ali sponzorirana —, pa se to zaradi skromnega inkasa finančno nikomur na produkcijski strani verige ne bi bistveno poznalo.

Ampak to je treba najprej preveriti.

Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za finance naj ustanovita delovno skupino, ki bo najprej natančno raziskala ekonomske modele na vseh področjih kulturnih dejavnosti. Predvsem naj do evra natančno izračunajo stroške in prihodke vseh producentov kulturnih vsebin (od oper in teatrov in razstavišč pa do založb in zadnjega zavoda ali samostojnega ustvarjalca).

Teh famoznih 0,8% BDP, ki da ga dá država za kulturo — s prispevki mecenov in sponzorjev vred —, ne pomeni in ne pove nič, dokler ne vemo natančno, koliko se kulture proda in koliko se v kulturo povrne.

Summa summarum

Tega nam ni treba vedeti zato, da bi dokazali, da se kulturna produkcija računovodsko ne izplača. To že vemo, da se ne. Vsaj ne na majhnem trgu, kakršen je slovenski, in vsaj ne večinoma.

Poznati razmerje med vlaganjem oz. stroški za kulturo in prihodki od prodaje kulture je pomembno za predstavo in presojo o tem, kaj, kako in koliko bi lahko od nje maksimalno profitirali.

Teoretično, če že ne moralno — po kriterijih povprečnega državljana — je vseeno, ali se kulturna potrošnja prebivalstva, ko jo seštejemo, komercialno gledano vrne direktno k subvencioniranim ali nesubvencioniram producentom ali v proračun (ali pa sponzorjem ali mecenom).

Treba je skratka vedeti, koliko gre summa summarum ven za produkcijo in koliko pride summa summarum not od konzumacije. Samo to.

In ko bodo te številke enkrat znane, naj ta delovna skupina oceni, koliko lahko producenti in konzumenti pridobijo z maksimizacijo dostopnosti in vsesplošno proliferacijo kulturnih storitev in izdelkov. Koliko in kaj bodo imeli producenti vsebin od tega, če v Sloveniji izide petkrat ali desetkrat toliko knjižnih naslovov kot zdaj in če bo v Sloveniji dvakrat toliko predstav.

In seveda, koliko in kaj bodo imeli kulturni potrošniki od toliko večjega števila naslovov, predstav, razstav, knjig, koncertov itd. In koliko in kaj bodo imeli vsi drugi. Tudi tisti, ki kulture ne konzumirajo (toliko).

Ekonomski učinki

Primer: če država subvencionira plače in honorarje igralcev in osebja nekega teatra, potem naj subvencionira tudi gledalce.

Če je 6.544 gledaliških predstav v Sloveniji leta 2015 videlo 850.370 gledalcev, potem je eno predstavo videlo povprečno 130 ljudi. Recimo, da so za to skupaj plačali tisoč do 1.500€. Dajte jim vstopnice zastonj in vsako predstavo bo videlo povprečno 500 ljudi. Toliko jih pri plačljivih vstopnicah ne boste spravili v teater za nič na svetu!

Ampak ne razmišljajte zdaj, da ste izgubili — ne vi, no, ampak recimo država ali Drama — 5.000€. Razmišljajte o ekonomskih učinkih tega, da bi predstavo videlo trikrat ali štrikrat več ljudi kot zdaj in koliko bi kljub prihranjenemu denarju za vstopnico zapravili več drugje za kaj drugega. Za prevoz in parkiranje. Za toalete. Za večerjo pred predstavo ali po njej in za kozarec vina med pavzo.

Razmišljajte o ekonomskih učinkih, ki bi jih sprožilo res, ampak res množično obiskovanje gledališč, koncertov, galerij in branje knjig. Razmišljajte o ekonomskih učinkih, ki jih lahko z večjo potrošnjo in kvalitetnejšim izkoristkom prostega časa sprožijo bolj prisebni ljudje, masovno obsedeni od kulturne konzumacije.

Treba je skratka sešteti, koliko več bodo ljudje zapravili zato, ker se bodo masovno udeleževali kulturnih prireditev, in koliko več bo od tega z davko pokasirala država. Saj ekonomisti to znajo izmeriti, ne? K temu pa je treba prišteti še to, koliko več produktov in storitev — in koliko več dodane vrednosti — so sposobni ustvariti ljudje, ki se res masovno udeležujejo kulturnih prireditev, kot tisti, ki se jih ne (ali kot eni prej, ko se jih niso).

Nadaljevanje in konec jutri. (Napovedal sem, da bo že danes konec, ampak lotil sem se hude teme.)