Conchita Wurst na odru v Salzburgu? Ne, mezzosopranistka Cecilia Bartoli…
Slavna italijanska mezzosopranistka Cecilia Bartoli cveti kot še nikoli. Potem ko je prevzela umetniško vodenje salzburškega Binkoštnega festivala, je operni program preselila še na Salzburške slavnostne igre. To se je letos zgodilo z zelo zahtevno in dolgo (tri ure in pol čiste glasbe) Händlovo opero Ariodante, v kateri kajpada sama poje naslovno vlogo — in sicer moškega opernega junaka.
Danes 51-letna Cecilia Bartoli je svetovno znana že desetletja in samo čudimo se lahko, odkod v njej toliko energije, poleta, pripadnosti glasbi in še posebej operi? Koliko animacije, organizacijske spretnosti, pobud — da ne govorim o glasu, ki je še vedno najbolj gibek med vsemi opernimi pevkami. Ima neverjeten naravni dar, življenjski optimizem, vso svojo odrsko glasbeno okolico navdihuje, jo vodi, usmerja. Je kot kakšen predsednik, brez katerega ne more obstajati nobena družba.
Pokaže, kar zna
Händlovo opero Ariodante si je Cecilia Bartoli izbrala sama, kar pomeni določeno prednost, vsekakor pa je natanko vedela, kaj počne in kaj zmore. Sama je izbrala še preostalo pevsko zasedbo, v kateri je bil slavni mehiški tenorist Rolando Villazon v vlogi Ariodantejevega brata in zaščitnika Lurcania.
Prav tako slavna je francoska sopranistka Sandrine Piau kot zlorabljena Ariodantejeva zaupnica Dalinda, izdajalka brez zavedanja svojega dejanja iz slepe ljubezni do Polinessa, pretendenta za oblast, brez morale in predsodkov.
Največje presenečenje predstave so bili ameriška koloraturna sopranistka Kathryn Lewek kot Ariodantejeva zaročenka Ginevra, francoski kontratenorist Christophe Dumaux kot vojvoda Polinesso ter kanadski basbaritonist Nathan Berg kot škotski kralj.
Italijanska mezzosopranistka Cecilia Bartoli v vlogi Ariodanteja v Händlovi istoismenski operi (1735), ki je bila v izvirniku seveda mišljena za kastrata. — [Fotografija: Monika Rittershaus/Salburger Festspiele]
Opero naredijo pevci
Vedno nova se izkaže, da opero naredijo pevci. Bartolijeva se kot umetniška voditeljica Binkoštnega festivala tega zaveda in noče svojih kriterijev prilagajati ničemur. Pri njej ni nihče v službi, ampak je angažiran za določen projekt. Kriterij je vrhunska predstava. Vse drugo je brez veljave in pomena. Če teh zahtev in realizacij ni, je bolje, da predstave ni.
Ariodante se bo v operi kot kraljevi vazal povzdignil z poroko s kraljevo hčerko Ginevro, s katero ga sicer veže goreča ljubezen. Händel je v bistvu želel prikazati, kako sleparska, če že ne zločinska je lahko želja po oblasti.
Pri tem je zadoščala ena sama spletka. Polinesso je vanj zaljubljeno Dalindo prepričal, naj se ponoči, dan pred napovedano poroko, preobleče v Ginevrino obleko, medtem ko bo ona spala, se pokaže z njim kot Ginevra in nato z njim odide v spalnico, kar bo Ariodante videl in spoznal, da ga je Ginevra prevarala. Dalinda srečna preživi noč z ljubljenim Polinessom. Da je bila lutka v njegovih rokah, spregleda pozneje. Vanjo že od prej zaljubljeni Lurcanio ji je pripravljen odpustiti, ker Ginevra svojo krivdo prizna in jo obžaluje ter Ariodanteja na kolenih prosi odpuščanja.
Cenzura orgije
Režiser Christof Loy je ustvaril pravo baročno predstavo, v kateri so se vsi operni elementi združevali v dinamičnem tempu, čeprav je predstava zelo dolga, a so jo spričo televizijskega snemanja pustili v izvirni dolžini kot dokument sodobne operne produkcije.
Loy je verjetno v dogovoru s Cecilio Bartoli pustil njene govorne dodatke na začetku opere in pozneje, s poudarkom na resnici, ki mora na koncu zmagati.
Prav tako je Bartolijevi dovolil nekaj afnarij s cigaro — celo petje koloratur s cigaro v ustih! Vtis je bil, kot da si Cecilia sproti izmišlja, da bi bila čim bolj spontana.
Loy je prav tako pazil na oblikovanje in poudarke karakterjev glavnih junakov ter spretno manipuliranje s kraljevim “spremstvom” v mnogih in različnih funkcijah, kar se je zlasti pokazalo v fantazmi spolne orgije, ki pa jo je vodstvo Salzburškega festivala precej cenzuriralo.
Odlična, zelo fleksibilna je bila scenografija Johannesa Leiackerja, ker je znala kombinirati interier in eksterier, barok in sodobnost. K tej časovni dvojnosti so veliko prispevali kostumi Ursule Renzenbrink. Andreas Heise pa je naredil koreografijo kot mešanico baročnega baleta in sodobnega izraznega plesa.
Prizor iz tretjega dejanja Händlovega Ariodanteja na Salzburškem festivalu. — [Fotografija: Monika Rittershaus/Salburger Festspiele]
Vloga za kastrata, ne za mezzosopran
Opero Ariodante je izvedel nov, leta 2016 na pobudo Cecilie Bartoli ustanovljeni monaški orkester Les Musiciens du Prince skupaj s Salzburger Bachchorom. Dirigiral je Gianluca Capuano.
Orkester igra sijajno. Zlasti plemenit zvok doseže v čistem pianu in pianissimu. Vse pevce je bilo slišati popolno, še posebej zahtevne in dolge koloraturne arije, s katerimi Händel ni prizanesel nikomur.
Toda Händel je imel v času komponiranja v Londonu okrog leta 1735 na voljo najboljše kastrate na svetu! Ariodante je bila namreč vloga za kastrata, ne pa za mezzosopranistko.
Solistični ansambel je bil zelo usklajen. Morda je Villazon nekoliko v zatonu, ker po operaciji glasilk poje z manjšo izrazno močjo. Toda Cecilia Bartoli je pevski svet brez primerjave. Poleg nje me je najbolj pritegnila še neznana Kathryn Lewek, ki je na pragu svetovne kariere.
Končalo se je z velikimi ovacijami in skandirajočimi stoječimi aplavzi.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v sredo, 23. avgusta 2017, pod naslovom Cecilia Bartoli, umetnica z največjo energijo. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.