Osebni problemi in družbeni problem prepotentnih predsedniških kandidatov

Ko sem včeraj guglal enega od novih, nepričakovanih in neznanih osebkov, ki so napovedali kandidaturo na predsedniških volitvah, sem naletel na posnetek oddaje na TV3.

Voditeljica, ki se je z žensko pogovarjala (še preden je ta najavila kandidaturo), jo je predstavila kot lastnico “ordinacije za izvajanje storitev psihoterapije” in napovedala njen “seminar povezovanja modernega življenja in tudi razumevanja kot takega”.

Zakaj hoče ta ženska postati predsednica, (ji) je približno toliko jasno kot odgovor na vprašanja, kaj je “povezovanje modernega življenja” in “razumevanje kot táko” in kako je to dvoje povezano.

Zaenkrat še nesojena kandidatka Združenja za boljšo Slovenijo pa ima še enega aduta v rokavu: piše se Janša. Dušanka Janša. Ne, ni v sorodu s tistimi drugimi tremi Janezi. Ampak ali ni hudič, da je njen priimek eden od tabloidnih medijev že izkoristil za klikabilen naslov Na predsedniških volitvah tudi Janša proti Pahorju!?

Samocenzura v smislu samoevalvacije

To smešnico z gospejinim priimkom omenjam samo zato, ker so napovedi kandidatur na predsedniških volitvah postale za slovenske medije priljubljen, a tem bolj brezpredmeten tabloidni futer.

Pa ne samo napovedi obskurnih kandidatov à la ta Janša, Jazbec, Šarec, Murko, Roza, Papster, Kozarič, Jarh, Martina Valenčič, Zahar, Poljanec in Aleš I. Cepič — “I.” kot Igor, Ivan, Izidor, Irenej itd. ali kot “prvi” (number one)? —, in ne samo za tiste medije, ki so res tabloidni, temveč tudi za povsem resne (kolikor je danes sploh še možno biti resen medij).

Napovedovanje kandidatur obskurnih kandidatov je po eni strani osebna zajebancija dotičnih, ki nimajo sposobnosti — kot pravi Vesna V. Godina — “samocenzure v smislu samoevalvacije”, in bi jo kot zajebancijo morali tudi razumevati in obravnavati. Torej v skrajnem primeru vzeti kvečjemu na znanje, če že ne totalno ignorirati.

Osebni in družbeni problemi

Toda po drugi strani seveda ne gre samo za osebne probleme prepotentnih kandidatov. To je tudi družbeni problem, problem nas vseh. Ti ljudje s svojimi ambicijami namreč že po defaultu degradirajo predsedniško funkcijo, smisel volitev kot domnevne demokratične izbire, po nepotrebnem pritegujejo našo pozornost in nas s tem poneumljajo.

Nikar ne mislite, da to na vas ne vpliva. Tudi če posmehljivo ali zaničljivo odmahujete z roko, ko sledite tem novicam. Nikar ne mislite, da to ne vpliva na državo in politični sistem. Tudi če ti morda dobronamerni ambiciozneži ne zmagajo na volitvah ali sploh ne zberejo dovolj popisov za uradno kandidaturo.

To se nalaga. V vaše možgane in v družbeno tkivo. Hočete-nočete postajate bolj in bolj neumni, sistem pa bolj in bolj disfunkcionalen.

Kura in jajce

Da je treba vedeti — in da nas za nameček to celo zanima! —, kdo vse namerava kandidirati, ni toliko posledica prirojene človeške radovednosti. Gre bolj za posledico slovenske medijske ideologije, da je dober medij tisti, ki informira državljane o pomembnih družbenopolitičnih zadevah in jih ozavešča — beri: jih indoktrinira, jim ergo pere možgane in serje na glavo. Dober da pa je državljan tisti, ki temu ubogljivo sledi, ker se je pustil prepričati in bo šel ves bled in bohinj na volitve.

Kdo je v tej informacijsko-edukativno-entertainment spregi kura in kdo jajce — namreč, ali državljani to terjajo od medijev ali pa jim mediji sami vsiljujejo —, pa pustimo pri miru do predsedniških volitev leta 2032.

Liga prvakov

Med Šarcem in Jazbecem na eni strani in preostalimi naštetimi modeli na drugi verjetno obstaja razlika vsaj v tem smislu, da smemo po zaslugi njunih sedanjih služb sklepati — karkoli že si o njiju mislimo —, da znata politično in socialno funkcionirati. Vendar sem ju namenoma vtaknil v isti koš kot druge resne in neresne komedijante, ker mislim, da tovrstna funkcionalnost ni dovolj, kaj šele kakšna posebna kvalifikacija.

Nenazadnje pa tja spadata tudi zato, ker sta med vsemi drugo- in tretjeligaši, ki bodo v kvalifikacijah za uvrstitev v Ligo prvakov morali zbirati podpise, po mojem edina, ki imata neke vsaj približne možnosti, da jih bosta tudi res zbrala.

Najbolj verjetno je sicer, da Milanu Jazbecu ne bo uspelo zbrati podpisov in da se bodo na volitvah zares pomerili samo Borut Pahor, Ljudmila Novak in Marjan Šarec. Zmagal bo seveda Pahor — toda izpadlo bo tako, kot da je moralni zmagovalec Šarec, Novakova pa dostojanstvena poraženka.

Brezveznik in brezvezniki

In če sem že pri tem, Šarec se mi zdi poučen fenomen — velja pa to tudi za druge — v tem smislu, kako volilci psihološko funkcioniramo.

Ko se najbrž popolnoma normalen človek, s katerim ni prav nič narobe in se zanj niti ne bi zmenili, kaj šele kritizirali — če ne bi bil ravno naš župan ali tako imenovani znani Slovenec ali dobronamerni človek iz sosednje ulice —, se nam v trenutku, ko se odloči za predsedniško kandidaturo, zazdi popoln brezveznik. Tako to gledamo.

Ni jim lahko, kandidatom. Je pa to ob zakonodajni varovalki, da je za kandidaturo treba zbrati nemalo podpisov, za nas seveda hvala bogu socialna in moralna garancija, da nikoli ne bomo imeli za predsednika nobenega brezveznika.