Kako konkurirati gnusnim projektom kot sta sprava in fenanje blondink?

Letošnje predsedniške volitve na več ravneh kažejo, da je deprofesionalizacija v slovenski politiki postala samoumevna. 

Prva raven je nabor kandidatov. Očitno se pri nas na volitve za predsednika države poda vsak, ki zase misli — in/ali zanj misli nekaj ljudi —, da bi bil “v redu predsednik”.

Če upoštevamo, da skoraj vsak Slovenec pozna nekaj ljudi, ki so zanj prepričani, da bi bil “v redu predsednik”, imamo v resnici še malo predsedniških kandidatov. Očitno pri večini od nas še vedno deluje samocenzura v smislu samoevalvacije, ki nam govori, da za to funkcijo “vendarle nismo”.

A to ne velja za vse. To dokazuje nabor skoraj anonimnih Slovencev, ki mislijo, da so primerni za predsednika. Mnenje, da bi bili “v redu predsednik”, je nekatere vendarle prepričalo. Čeprav o profesionalni politiki ne vedo veliko. Verjetno se tolažijo z misijo, da če je Trump kot popoln laik postal predsednik ZDA, lahko tudi oni postanejo predsedniki Slovenije.

Deprofesionalizacija je del domačijske logike

Toda med ZDA in Slovenijo je vendarle razlika. Razlika v logiki. Logika, ki obvladuje Slovenijo, je namreč domačijska. Za katero je deprofesionalizacija njen sestavni del. Po domačijski logiki, katere osnovna enota je domačija, namreč preživi vsak član domačije — neglede na kvaliteto in strokovnost lastnega dela.

V družbi, ki jo obvladuje domačijska logika, je preživetveno nagrajevano že sámo članstvo v skupini, ne pa kvaliteta in profesionalnost dela. To pojasnjuje deprofesionalizacijo, ki je v slovenski družbi na delu povsod. Tudi v politiki. Tudi na tokratnih predsedniških volitvah.

A domačijska logika, ki je že stoletja temelj slovenske socialnosti, vključuje tudi druge elemente oz. razloge, zaradi katerih lahko že vnaprej povemo, da bodo verjetno vsi kandidati razen Pahorja pogoreli. Te elemente oz. pogoje je namreč treba na volitvah izpolniti. In to vse hkrati.

Egalitarnost

Prvi pogoj je egalitarnost. Človek, ki je v Sloveniji po domačijski logiki izvoljiv, mora biti “tak kot mi” — torej tak kot večina volivcev in volivk.

V tem se skriva razlog za Pahorjevo zmago in Türkov poraz. Türk za večino ni bil “tak kot mi”. Bil je prevzvišen. Sicer res bolj kompetenten kot Pahor — a ker kompetentnost v domačijski logiki ne šteje, ni mogel zmagati.

“Tak kot mi” pomeni nevzvišen. Pomeni preprost. Pomeni “naš človek”. Pomeni to, kar dela Pahor — in kar so delali Kučan, Drnovšek, Kramberger in Tito. Oni so šli med “navadne ljudi”, se z njimi rokovali, pogovarjali. “Navadni ljudje” so se jih lahko dotaknili, imeli z njimi osebni in fizični stik.

Pahor je šel s kopanjem jarkov, fenanjem blondink itd. še korak naprej. In ta korak je bil gnusen. Toda pravilen. Ker omogoča stik z “navadnimi ljudmi”. Ker ta stik “navadnim ljudem”, torej večini volilnega telesa, posreduje informacijo: “On je naš človek! Sicer je/bo res predsednik, a je preprost! Je tak kot mi!”

To je ključna informacija, potrebna za izvoljivost. Zmaga lahko le nekdo, ki je “tak kot mi”. Profesionalnost gor ali dol.

Preseganje parcialnih interesov

Naprej: po domačijski logiki mora kandidat imeti projekt, ki presega parcialne interese posameznih domačij. Te so po pravilu med sabo vsaj skregane, če že ne v kakšnem hujšem konfliktu. Presegati mora za domačijsko socialno organizacijo značilno logiko partikularnosti. In to tako, da ima projekt, s katerim se sicer med sabo sprte domačije lahko identificirajo.

Za Pahorja vemo, da tak projekt ima. Reče se mu sprava. Projekt je podobno gnusen kot fenanje blondink. A karkoli si kdo od nas o tem projektu misli, ključno je, da deluje. Žal deluje. Še tem bolj, ker nihče od preostalih kandidatov nima boljšega povezovalnega projekta.

Veliki vodja

Tretjič: posameznik, ki povezuje partikularne interese posameznih domačij, lahko v okviru domačijske socialnosti to dela samo po logiki “big mana” (kot pravi Sahlins v Ekonomiki kamene dobe). Torej po logiki “velikega vodje”.

Spet je Pahor edini, ki se obnaša kot “big man”. Zase sicer skromno pravi, da se morda moti in da morda ni dober predsednik — kar je po domačijski logiki pravilno: treba je biti skromen.

V resnici pa o sebi misli, da je državnik. Pomemben slovenski državnik. In se temu primerno tudi vede. Kar je sicer mnogokrat groteskno. Ampak deluje.

Garanje

In nenazadnje: na neki okrogli mizi je nekdo dejal, da bo na volitvah zmagal Pahor, ker je edini, ki bo za to zmago resno in trdo delal — medtem ko drugi mislijo, da bodo na volitvah zmagali mimogrede.

Kar je spet točno: v domačijski socialni organizaciji lahko zmaga samo garač. In dejstvo je, da “big man” gara. In to javno.

Skratka: Pahorju lahko zmago odvzame le nekdo, ki je pripravljen in zmožen biti bolj domačijski od njega. Ki je torej pripravljen in zmožen iti dlje od fenanja blondink. Argumenti in kvalifikacije ne štejejo!