Zakaj me sivozeleni severni Jadran nikoli ni privlačil
Počitnice sem preživela v Poreču. Nikoli nisem hodila v Istro na morje, vedno bolj na jug. Na Hvar, na Murter, v Črno Goro. V Poreču sem bila samo v gimnaziji, pa še to samo za 1. maj. To je bilo takrat fensi. Vsi dobri tipčki so hodili za 1. maj v Poreč. In Barbi z njimi. Veliko prvih plašnih spoznavanj. Nič resnejšega.
Zelo me je užalil prijateljičin oče, ki nas je prišel iskat. Srečal nas je v parku, nas naložil v avto in rekel: “Tega res ne razumem, da hodite v Poreč se vucarat po parkovima.”
No, jaz se že nisem vlačila po parkih. To je poden.
Severni Jadran me ni nikoli privlačil s svojo sivozeleno barvo. Raje imam temnejšo, južno zeleno in modro.
Nazadnje sem se sprijaznila tudi s sivozeleno, samo da se izognem kolonam in gneči v južnem delu. In da je pot krajša. Žal pa sem pogosto naletela na še hujše kolone v najhujši vročini. Ampak nekako je šlo. Še danes sovražim črko Y.
Naga v FKK
Izgovor za kopanje v sivozeleni vodi je bilo to, da sem lahko bila naga v FKK. Okopaš se brez vsega na sebi, greš pod ledeno mrzel tuš in se zlekneš na tla pod obalnim hrastom ali primorskim dobom. Šele tu, stegnjena na tleh, brez vseh ovir, sem lahko v resnici zaspala. Luksuz.
Ljudje v naturističnem kampu so pretežno tujci, največkrat Nemci. Njihovi otroci so zelo sproščeni in prijazni. Vsako jutro sta me s svojim: “Ha-lo!” pozdravila Emil in Fridolin. Na tak način, da sem se takoj počutila varno in na pravem mestu.
Poleg kolon so me znervirale še ultra tanke stene v apartmaju. Skoznje slišiš jutranji, opoldanski in večerni otroški jok. Začneš razmišljati, kako bi ti vzgajal sosedovega otroka. Nemogoče, ker so imeli že obrazčke totalno razvajene. Ni mi bilo v veselje niti gledati niti poslušati — kaj šele, da bi jih vzgajala.
Dobro je bilo zvečer na rivi med razkošnimi jahtami. Veliko miru in vonjav po morskih, mornarskih kuhinjah.
Kača Sisi
En dan sem pa le zbrala pogum za obisk mesta. V Poreču sem si ogledala sejem oblek, zapestnic in kač. Eno od njih — po imenu Sisi — sem si dala okrog vratu in se z njo celo slikala.
Več doživetij pa ni bilo, žal. Na trgu sem si privoščila mojito, prijateljica pa virgin piño colado. Odlično, oboje.
Še enkrat sem sprevidela, da sivozelena barva ni zame in da imam raje temno plavi Jadran. V prihodnosti bom šla samo še tja. Najraje na Sveti Štefan.
Skratka, skupni imenovalec letošnjih počitnic so bile kolone. Ampak čeprav me nervirajo, sem ta problem znala reševati. V svoji pesniški zbirki Eksplicitne sem o koloni napisala celo pesem:
Kolona
Kakšen zastoj!
Premikamo se počasi.
Kaj vsi samo čakajo?
Jaz ne čakam,
delam še kaj,
na kolenih še najbolje.
Predstavljam si,
da dela na kolenih še kdo.
Ponoči sanjam,
da nas je nepregledna kolona
avtodelavcev, ki delamo točno to.
Če nimam Svetega Štefana, imam pa vsaj pesmico.