Za gostilniško debato sta potrebna dva Bobovnika
Razprava o Trumpovi zapozneli in benigni obsodbi rasizma po izbruhu nasilja v Charlottesvillu — in po prvi izjavi, ko je enakovredno obsodil “obe strani” in s tem uravnotežil krivdo —, je bila mamljiva tudi za sredine Odmeve.
S tem ni nič narobe. Toda čeprav se je zdelo, da smo za trenutek dosegli konsenz o nedopustnosti relativizacije nasilja, iskanja ekvidistance in skrivaštva pred odgovornostjo, voditelj Odmevov Slavko Bobovnik tega ni zaznal. Kot da ni opazil homogenosti stališč, da je treba rasizem in nasilje nedvoumno obsoditi.
Obstajajo razlike med kulturnimi tradicijami. V Sloveniji živimo drugačna življenja, imamo omledne politike in še bolj omledno novinarstvo. V drugačnem kontekstu sovraštva do beguncev slovenski novinarji niso videli, da slovenski predsednik ni boljši od ameriškega. Ko gre za ekvidistanco, se Borut Pahor skrije za frazo o pravici do drugačnega mnenja — obeh strani, kot je jasno povedal v svojem prvem odzivu na izbruhe ksenofobije pri nas.
Navidez nedolžna izjava
Kaj bi z obsodbo sovražnega govora, ki vodi do sovražnih dejanj, če pa lahko poiščemo ravnotežje med dvema taboroma! Res, Trump bi se lahko marsičesa naučil pri svojem slovenskem kolegu in namesto fraze o “krivdi na obeh straneh” uporabil “pravico do drugačnega mnenja obeh strani”. Če bi Trump samo malo prefomuliral svojo ozjavo, bi mu pri nas množice navdušeno ploskale kot carju in frajerju — kar konstantno počnejo slovenskemu flirtajočemu predsedniku.
Toda vrnimo se k Bobovnikovim izhodiščem v razpravi z gostom. Kaj torej v takšni situaciji, po tako rekoč univerzalno doseženem strinjanju o Trumpovi nedopustni podpori rasizmu in celo korekciji po kritiki zaradi prvega odziva, naredi voditelj Odmevov?
Svojega sogovorca, sociologa Damjana Mandelca, vpraša naslednje: “Ravno predsednika [Trumpa] sem hotel citirati. Pravi, da so slabi ljudje na tej in oni strani.”
Pozicija izjave je nedolžna samo na prvi pogled. Voditelj seveda ničesar ne trdi, on samo sprašuje. Spraševanje kot erotetika mu nudi lagodno in varno zavetje, da mu ničesar ne morete direktno očitati.
Toda na točki že omenjenega konsenza glede obsodbe rasizma in nasilja v resnici anahronistično gloda naprej in afirmira taisto graje vredno govorico nevtralnosti.
Varni pristan, kjer ga na ravni neposredno izrečene besede ne morete grajati, da kaj trdi — kaj šele, da sugerira, ker on samo naivno sprašuje —, nas samoumevno vodi do kimanja: ja, seveda so slabi ljudje na vseh straneh. Nekako je nemogoče, da ne bi bili povsod. Torej ima Trump prav, ko s prstom kaže na obe strani.
Kdo so slabi ljudje?
Pustimo ob strani popolno zamenjavo teme: ne razpravljamo namreč o tem, kje najdemo “slabe ljudi”, niti ne vemo, na kaj merimo s to besedno zvezo. Definicija “slabih ljudi” je bistveno širša od razprav o rasizmu, suprematizmu, ksenofobiji in sovraštvu in tudi zunaj pričakovanega konteksta Trumpovih izjav.
Gre za novinarski populizem, ki voditelju omogoča razpravo, primerno za “malega človeka”. Bobovnik želi pritrditi zakoreninjenim predsodkom množic, kjer miselni napor pač ni potreben. Nekako v smislu: zlo se dogaja, ljudje so zli, razlikovati med vsem tem bi bilo nesmiselno in predvsem mentalno prenaporno.
Bobovnik nas z vprašanji vodi v pritrjevanje zgrešenim prepričanjem večine — in se mora za nameček celo pretvarjati, da Trumpove začetne geste še nismo obsodili. Morda celo, da je ne rabimo. Ker če so slabi ljudje na obeh straneh, potem je nekako logično, da je na obeh straneh tudi odgovornost. Kar je natanko to, kar je povedal ameriški predsednik.
Relativizacija nasilja kot nasilja
Da Bobovnikov miselni okvir ni naključen, se pokaže že v nadaljevanju dialoga. Najprej v Mandelca vrta z vprašanji, ki nimajo enostavnih odgovorov. Recimo: “Zakaj postajajo ti protesti vse bolj nasilni?” Ali: “Kje je tam vzrok za nasilnost?”
In potem sledi namig, ki je po osnovni strukturi podoben prejšnjemu, le da je še bolj usklajen z ljudsko miselno folkloro in tokrat niti ni več formuliran kot vprašanje:
“Tudi pri nas doma pravijo mnogi: za nasilje sta potrebna dva.”
Voditeljev populizem je s tem še bolj razgaljen: sredi najbolj intelektualno zahtevne informativne oddaje na nacionalki nam servira domislice na nivoju gostilniške debate.
Spet smo se znašli na točki, ki je ni mogoče razumeti drugače kot relativizacijo nasilja: če sta za nasilje potrebna dva, ker so slabi ljudje na obeh straneh, potem enostranske obsodbe pravzaprav nimajo smisla. Voditeljev argument, da sta za nasilje potrebna dva, je dejansko priljubljen med gostilniškimi (in negostilniškimi) nasilneži.
V resnici gre za zimzeleni izgovor brutalnežev: žene jih ves čas izzivajo, oni pa si ne morejo kaj, da jih ne bi fizično utišali. Dekleta — še posebej natakarice — v kratkih krilih zganjajo psihični teror in poželjivo gledajo, razlagajo posiljevalci. In tudi delavec na bencinski črpalki je bil do nas nesramen, zato smo mu odmerili udarec.
To je ta ljudska mentaliteta vsegliharstva, ki se ji Bobovnik očitno dobrika in z Odmevi celo prejema nagrade, kot so recimo viktorji.
“Tudi pri nas doma pravijo mnogi: za nasilje sta potrebna dva.” — [Screenshot: TVS/Fokuspokus]
Relativizacija fašizma
Tudi v naslednjem primeru se je voditelj približal relativizaciji — vsaj na ravni rabe pojmov:
“Gospod Mandelc, zadnje čase se je tudi pri nas pojavila cela kopica izpeljank na temo fašista. Prav izpisal sem si, poglejte: klerofašist, neofašist, evrofašist, levi fašist, da ne naštevam naprej. Kdorkoli danes komu ni všeč, si zasluži in dobi oznako fašist z neko predpono.”
Bobovnik odpira prostor za možnost sorazmerne razlage rasističnega dogajanja še tretjič. Ne samo, da so slabi ljudje na obeh straneh. Ne samo, da sta za nasilje potrebna dva, torej dve strani. Tudi za fašiste se zdi, da so tu in tam.
Domnevati, da bomo kaj povedali o fašizmu, če bomo razmislili o javni rabi te besede in percepciji, kdo ima koga za fašista, pomeni zgrešiti njegovo bistvo. Še več! V bistvu gre za sprenevedanje, ker ga razprava o razlogih njegovega ponovnega vzpona in razraščanja ne zanima. Zato mora fingirati, da je pomembno, kdo komu pravi, da je fašist, in dokazovati, da se poimenovanje enakomerno dogaja z vseh strani.
Tako se spet vsiljuje zaključek: ker lahko kdorkoli za kogarkoli, ki mu “ni všeč”, reče, da je fašist — ne pa seveda zase —, je sam pojem fašizma prazen. In smo spet pri anticipirani lenobi mišljenja: le kaj bi z razpravo o učinkih in posledicah fašizma, če pa so stvari tako uravnoteženo arbitrarne.
Logika ekvidistance se v nekaj minutah pogovora v studiu ponovi še tretjič. Kar očitno govori o tem, da si jo je voditelj prisvojil za svoje izhodišče: navzven je celo videti, da ga preprosto fascinira, da so fašisti na obeh straneh, kar spet zveni kot še eno parafraziranje Trumpa.
Zavezništvo sovraštva
Bi lahko Bobovnikovo vodenje interpretirali bolj dobrohotno? Težko. Ne verjamem v perfidni izgovor, da voditelj ničesar ne trdi, temveč da samo postavlja vprašanja in ponuja izhodišča za razpravo.
Bobovnik je še enkrat pokazal, kako ključna za percepcijo uporabnikov medijev in državljanov so lahko novinarska vprašanja, namigi in teze, ki jih navidez nevtralno zastavljajo sogovorcu. V konkretnem primeru s sledenjem predpostavljenemu prepričanju publike, ki jo poskuša pomiriti. Podobna novinarska izhodišča voditelja bi pričakovali na kakšni pro-trumpovski Fox News, ne pa na TV Slovenija.
Trik je v populističnem niveliranju krivde in odgovornosti, ki črpa svoj izvor v antihumanizmu in načelnem “zavezništvu sovraštva”, kot temu pravi Boštjan Videmšek. Kar v praksi pomeni, da populizem sovraštvo potihem normalizira, namesto da bi ga obsojal.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v soboto, 19. avgusta 2017, pod naslovom Bobovnik, Trump in relativizacija nasilja. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.