Oprostite, gospodje! Nogomet je dolgočasen kot curling. Razen v kuhinji.
Oprostite mi, spoštovani gospodje, ampak nogomet je zame tako nezanimiv šport kot curling. Vem, da je izjava neodgovorna in zapovrh še čudna. Izrekam jo v času, ko sem na verodostojnem radiu ujela informacijo, da ankete med moškimi — hvala bogu ne v Sloveniji — potrjujejo, da jih bolj kot dober seks razveseli zmaga njihove domače enajsterice.
Nobene ekstaze ne čutim ob gledanju nogometa, pa če se še tako trudim. Tudi pretvarjati se ne znam. Sem pa vesela vsake zmage vsake ekipe, ki si zmago tudi zasluži.
V resnici ne živim tako daleč od nogometa, kot se po drugi strani uspešno izogibam curlingu (ki je mimogrede celo olimpijska disciplina).
Doma imam namreč Nemca. Odličnega poznavalca Bundeslige. Velikega navijača Bayerna iz Münchna in Borussie iz Dortmunda. Obeh klubov, da ne bo pomote.
Zadnje čase, ko se pomerita med sabo, je bolj naklonjen Borussiji. Da so bolj pristni, srčni, pravi borci — v primerjavi z FC Hollywood, kot nekateri imenujejo Bayern.
Srednje napadalke v kuhinji
Kot ne razumem nogometa, tudi tega ne razumem, da Bavarec raje kot za Bayern navija za Dortmund, ki je v Severnem Porenju-Vestfaliji. Je že kdaj kak Mariborčan navijal za Olimpijo? Ali obratno? (Profesionalci, ki se pri enih ali drugih udinjajo kot nogometaši, so pri tem izvzeti.)
In če moj domači nogometni strokovnjak, komentator, selektor, trener in športni direktor — na vse to se namreč spozna do zadnje podrobnosti — v svoji matični deželi navija za dve ekipi, pa pri nas navija kar za tri. Za Maribor, za Olimpijo — in od tega četrtka tudi za Domžale.
V Domžale se je zaljubil v trenutku. Pri tem spet ne morem dojeti, kako je lahko iskrica preskočila prav na tekmi, na kateri so domžalski fantje nabrisali Freiburg. Nemški Freiburg. S stališča gospodinjske logike se mi to zdi podobno, kot če bi zatajil domovino za Domžale. Ali da bi doma narejeno testo zamenjal za kupljenega, kot bi rekle srednje napadalke v kuhinji.
Golaž
Ko gre za pomembne tekme, je program našega glavnega TV sprejemnika naravnan na pravi kanal. Tu ni ugovora. Za dober nogomet se je treba odreči kulturnemu dogodku, pomembni družabni prireditvi, čemurkoli.
Moj nemški nogometni agent — to funkcijo sem prej pozabila omeniti — je v sredo gledal tekmo med Mariborom in Hapoelom. Njegova visoko strokovna ugotovitev je bila, da so Mariborčani igrali slabo.
Tudi gospodinje visoko strokovno ugotavljamo, da je s torto nekaj narobe, če nam v pečici na koncu pade skupaj.
Gledal je tudi tekmo med Domžalami in Marseillem. Od navdušenja ga je ves čas kar dvigovalo. Morali bi zmagati, je bila njegova ocena, bili so boljši, bolj duhoviti, bolj so si želeli zmagati.
Tudi levim krilom v gospodinjstvu se dogaja, da v golaž dajo najboljše sestavine, dovolj čebule, čudovito meso, prave začimbe — pa vendar na koncu nekaj manjka.
Doma imam namreč Nemca. Odličnega poznavalca Bundeslige. Velikega navijača Bayerna iz Münchna in Borussie iz Dortmunda. Obeh klubov, da ne bo pomote. Zadnje čase, ko se pomerita med sabo, je bolj naklonjen Borussiji. Da so bolj pristni, srčni, pravi borci — v primerjavi z FC Hollywood, kot nekateri imenujejo Bayern.
V tuji kuhinji
Kakorkoli, Domžalam tudi sama dajem 3 Michelinove (kulinarične) zvezdice za neustrašen boj proti velikemu Marseillu. To je bila tekma cup cakesov proti torti velikanki. Ali odojka proti volu na žaru. Pa so jo odigrali s čudovitim okusom, ravno prav začinjeno in sočno. Slastno in strastno.
In še v svoji kuhinji niso kuhali, saj je njihova v Domžalah za Marseille premajhna. Prosili so Ljubljančane, ali lahko tisti večer kuhajo v Stožicah.
Lahko si samo mislim, kako je kuhati v tuji kuhinji, kjer se ti niti ne sanja, kam domača gospodinja odlaga najpomembnejše reči in sestavine za dobro kuho. Kapo dol, bi rekel Srečko Katanec.
Scvrite jih do hrustljave skorjice
Gospodinji, ki nima pojma o nogometu, je vse to okoli nogometa težko razumljivo. Imamo državnega in pokalnega prvaka. Imamo Ligo prvakov in Evropsko ligo.
Če to prevedemo v gospodinjščino, bo mogoče nekoliko lažje razumljivo: pšenična moka, ajdova moka, pirina moka, koruzna moka. Vsaka je za nekaj dobra, za vsako se najde zmagovalna jed. Pravi šampion.
Samo tega še nisem do konca doumela: zakaj sta Maribor in Domžale v istem tekmovalnem loncu? Vem tudi, da je Olimpija, ki je bila prav tako v igri, izgubila prvi dve tekmi in izpadla.
Vedno sem si predstavljala, da Ligo prvakov sestavljajo ekipe, ki so državni prvaki. To pa nista ne Olimpija in ne Domžale.
No, sicer pa tudi gospodinje kdaj vsujemo v jedi začimbe, ki po nobeni logiki tja ne sodijo. Škodujejo pa tudi ne. Če jih le ni preveč.
Veste kaj? Ugotavljam, da je kuhanje z nogometom prav zabavna reč. Dajmo Maribor! Dajmo Domžale! Specite jih! Scvrite jih do hrustljave skorjice!
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.