Vse najboljše, Prekmurje, dežela ekoloških ljudi!

19.8.2017 / 06:08 Komentiraj
Predsednik je lep in lepi moški ne lažejo, je verjela prijateljica. A on še ni bil predsednik, ona pa je še bila Lolita.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pred nekaj meseci sem plesala na balkonu, kjer je pred 98 leti Vilmoš Tkalec razglasil Mursko republiko. Moja najljubša Prekmurka — ki v resnici sploh ni Prekmurka — je tik ob meni puhala obročke dima. Skupaj sva srkali makedonski refošk, od katerega naslednji dan hudo boli glava. Bentila je sama nad sabo zaradi brezbrižne noči, ki jo v resnici doživi samo vsaka tri leta.

Čeprav slovenski lokali že dolga leta niso več nikotinsko toksični, je bil ves prostor zadimljen. Ampak Prekmurje včasih še vedno ni Slovenija, kajne? Kelnarji, ki znajo nositi tudi bele rokavičke, kadar se delajo fine natakarje, so se skozi dim samo čudno nasmihali. Eden je bil brez vratu, drugi je imel vranje oči, tretji pa je bil brko z vsemi atributi žalostnega pantomimika.

Jakobova pot

Kljub mrazu na balkonu sva načrtovali poletje. Spet sem govorila o Caminu del Santiago, Jakobovi poti, na katerega se odpravljam že vrsto let. Vedno znova ugotavljam, da so vsi izgovori, zakaj še nisem šla, resnični. Recimo, najbolj me je strah iti na pot s težkim ruzakom. 

Želja, da bi šla na camino, me je znova zgrabila, ko sem se pred dvema tednoma vrnila v Prekmurje na počitnice. Prvi moški, ki sem ga zagledala, je bil — predsednik. Pešačil je. Zagorel, nasmejan, atletski. Pomislila sem: on bi mi pa brez problema nesel ruzak! Na svojem caminu ni deloval kot nekdo, ki bi nasedal mitom za lene popotnike, da je Prekmurje prekmurska ravnica in nič več. 

Coelhova Brida je svoj camino začela na Irskem. Camino del predsednik se mora začeti v Prekmurju. Če ne, nimaš občutka, da gre za camino. Tako kot ne moreš imeti občutka, da si bil na morju, če ne greš v južno Dalmacijo.

S predsednikom na jahti

Prijateljica s faksa je neko noč, ko nisva mogli zaspati in sva se lotili pomivanja oken in se naveličali že vseh odraščajočih tem, priznala, da je kot najstnica o njem sanjarila. Povabil bi jo na svojo jahto, odplula bi na manjši hrvaški otok.

Takrat še ni bil predsednik, ona pa je še bila Lolita.

Po tem sva ga večkrat srečali v ljubljanskih restavracijah. Medve sva jedli na študentske bone, njemu pa je kosila plačevala partnerka. Mislila sem, da je najbrž škrt. Res ne maram škrtih moških. Zlasti ne tistih, ki varčujejo pri hrani. Danes pa razmišljam, da je verjetno samo moška feministka.

Predsednik je lep moški in lepi moški ne lažejo. Tako je bila prepričana moja prijateljica. Sicer pa: zakaj ljudje ne verjamejo politikom, verjamejo pa svojim bližnjim — čeprav jim bližnji lažejo iz dneva v dan, politiki pa v bistvu, zares, samo vsaka štiri leta?

100-letnica

Čez dve leti bomo v Prekmurju praznovali stoletnico priključitve matični domovini. Morda bo treba zastaviti célo Prekmurje, da bo fešta plačana? V Prekmurju se vedno jé in pije. To vedo vsi.

Tudi letošnje praznovanje je potekalo v znamenju puhlic: Prekmurje je glava Slovenije (torej je jasno, da gremo v Prekmurje po pamet). Domačini so prijazni, hrana pa izvrstna.

Toda v resnici je Prekmurje zanimivo samo iz helikopterja, je prepričan moj najljubši pesnik — ki, mimogrede, sovraži opis “prekmurski pesnik”.

“Pa naj poskusijo živeti tukaj, ti navdušenci,” je včasih malce strog.

Čez dve leti bomo v Prekmurju praznovali stoletnico priključitve matični domovini. Morda bo treba zastaviti célo Prekmurje, da bo fešta plačana? V Prekmurju se vedno jé in pije. To vedo vsi. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Plus/minus Toskana

Prijateljica je to poletje zaslužila kar nekaj denarja z oddajo svoje hiške na Goričkem. Nazadnje je imela gosta iz Kölna, ki sta si čez dan želela popoln mir, zvečer pa cirkuško akcijo. Čez dan ju je motila sosedova kosilnica, zvečer pa bi na terasi poslušala Laibache. V živo, se razume. Razložila jima je, da take nenadne transformacije okolja tu pač niso možne. 

Mnogim se grički Goričkega zdijo kot Toskana. Seveda minus neslan kruh minus pridih Mediterana. Zato pa plus za prst debelo narezana šunka plus liter samorodnice plus bezgov sok za smrkavce plus marmelada iz jurke. Na drugem bregu Mure pa še salonsko pivo iz Radgone. Toda bognedaj, da te pot kdaj zanese na razstavo zbiralcev vrečk sladkorja ali kaj podobnega.

V Ljubljani mislijo, da je vse, kar prihaja iz Prekmurja, ekološkega izvora. Tudi za ljudi mislijo, da so ekološki, ker so bolj pristni in prisrčni.

Eno pa zagotovo drži: medtem ko drugod po Sloveniji ljudje kažejo svojo kolegialnost in pripadnost z objemanjem, se v Prekmurju še vedno rokujejo. Zdi se mi, da Prekmurci obožujejo rokovanje. Tudi če te srečajo v čakalnici in bolehajo za virozo. Ker vedo, da prijatelja hitro izgubiš, virozo pa hitro preboliš. Z domačim šnopsom in melanholično Kreslinovo nedeljsko balado za obešence.

Čeprav smo kup pesmi ukradli od Madžarov, sem ponosna, da sem Prekmurka.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE