Demokracija v verigah: Sužnjelastniški izvor novodobnih ekonomskih teorij

19.8.2017 / 06:10 Komentiraj
Rasistični ekonomski temelji liberalizma ne presenečajo. Libertarci so vedno podpirali fašiste in omejevali demokracijo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ob demonstracijah v Charlottesvillu zame kot ekonomista ni zanimiv samo fenomen Ku Klux Klana in belega suprematizma — in Trumpovo neodločno obsojanje “obeh strani” za tragične dogodke —, temveč še nekaj drugega.

Kot razkriva pred dvema mesecema objavljena knjiga zgodovinarke Nancy MacLean Democracy in Chains: The Deep History of the Radical Right’s Stealth Plan for America, je današnja neoliberalna, novoklasična ekonomska teorija postavljena na globoko rasistične temelje. Vsaj zame je bilo to povsem novo spoznanje.

Za bolj poglobljeno analizo dogajanja v Charlottesvillu priporočam dve izvrstni recenziji knjige Nancy MacNeal: The Book that Explains Charlottesville Marshalla Steinbauma in Kochonomics: The Racist Roots of Public Choice Theory Bethany Moreton.

Na plačilni listi kapitala

Danes je sicer že splošno znano, da so prevladujočo novoklasično ekonomsko teorijo sforsirale velike korporacije, gospodarska združenja in družinske fundacije, ki so od poznih 40. let naprej z bogatimi sponzorskimi sredstvi kupovale cele ekonomske oddelke na posameznih univerzah od Chicaga do Floride. Dobesedno so kupovale profesorske položaje — tudi Friedrichu von Hayeku — in bogato sponzorirale ekonomske raziskave ekonomskih oddelkov in posameznih profesorjev.

Od Hayeka do Friedmana so bili vsi na plačilni listi kapitala. Profesorji so z akademskim instrumentarijem dokazovali, da je prosto, neregulirano gospodarstvo optimalno in da popolna ekonomska svoboda (izbire) maksimizira ekonomsko blagostanje vsakega posameznika in družbe kot celote.

Njihov namen je bilo rušenje new-dealovskega keynesianizma s socialno državo in za to zvišanimi davki ter industrijske politike in regulacije posameznih panog. S končnim ciljem, seveda, da z znižanjem progresivnih davkov, zmanjšanjem moči sindikatov in z odpravo ali zamrznitvijo minimalne plače zmanjšajo strošek dela v razdelitvi ustvarjenega BDP in maksimizirajo dohodke lastnikov kapitala.

To jim je od druge polovice 70. let naprej tudi zelo dobro uspevalo. Kot kažejo zadnje analize distribucije dohodkov v ZDA, se je delež bogatih v porazdelitvi dohodka vrnil nazaj na raven iz obdobja pred New Dealom.

Za ozadje sponzoriranega vzpona ekonomske teorije in raziskav pripročam v branje vsaj 3. poglavje knjige Jamesa Kwaka Economism: Bad Economics and the Rise of Inequality ter 4. in 5. poglavje knjige Marka Blytha Austerity: The History of a Dangerous Idea.

Rasistični koncepti ekonomije

Toda bistveno manj znana ali celo popolnoma neznana je bila doslej utemeljitev sodobne ekonomske teorije na rasističnih konceptih.

Nancy MacLean je nazorno opozorila na dve stvari, ki sta v svojih temeljih perverzni do skrajnosti. Prvič, da je bilo zavzemanje za zaščito lastninske pravice kot prima facie postulata ekonomske svobode od sredine 19. stoletja naprej dejansko utemeljeno na zaščiti lastninske pravice nad sužnji.

Bela manjšina je želela zaščititi svojo lastninsko pravico nad črnskim suženjskim prebivalstvom in omejiti njegove politične pravice, da ta “lastnina” ne bi nekoč naredila prevrata političnega sistema njihove nadvlade.

Takole piše Marshall Steinbaum v še sveži recenziji knjige Nancy MacLean:

To so stvari, ki vam jih pri mainstream predmetu “zgodovina ekonomske misli” ne povedo — ali vsaj ne eksplicitno. In zelo malo ljudi, razen nekaj zgodovinarjev, gre brskat nazaj po arhivih in odkrivat izvore posameznih ekonomskih teorij.

Zaščita lastnine za sužnjelastnike

“V prvi polovici 19. stoletja, obdobju ‘drugega strankarskega sistema’, je potekala nacionalna ekonomskopolitična debata o zveznem zagotavljanju javnih dobrin, tako imenovanih ‘notranjih izboljšav’. Takrat je politik iz Južne Karoline (in davkrat podpredsednik ZDA) John C. Calhoun zagovarjal teorijo, da je edina res pomembna politična pravica pravica do lastnine. Karkoli bi bilo v nasprotju s to pravico, bi bilo po Calhounovem mnenju ipso facto nelegitimno. Za zaščito pravice do lastnine pa bi lastniki morali imeti pravico veta na vladne odločitve, ker bi jo lahko ogrozila tiranija večine brez lastnine.”

“Toda edina lastnina, ki je Calhouna skrbela, je bila lastnina sužnjelastnikov. Zato je hotel preprečiti možnost, da bi vlada s prevelikimi pristojnostmi za ‘notranje izboljšave’ do te mere okrepila moč njihove lastnine, da bi lahko nekega dne zrušila sistem svoje podrejenosti. Kot je rekel Richard Hofstadter, Calhoun je bil “Marx vladajočega razreda”. Tako kot je preziral demokracijo, ker jo je videl kot grožnjo kapitalistični beli supremaciji, je preziral tudi javne dobrine. Zavedal se je namreč, da predstavljajo grožnjo nedemokratični družbeni in rasni hierarhiji.”

Zarotniška zaupnost

In drugič, intelektualna podstat nobelovca Jamesa Buchanana, glavnega predstavnika teorije javne izbire (public choice theory), ki je po doktoratu na univerzi v Chicagu začel svojo pot na univerzi v Virdžiniji — v taistem Charlottesvillu — je bila utemeljena na rasističnih premisah, in sicer na konfliktu med ekonomsko in politično svobodo.

Buchanan je dajal prednost ekonomski svobodi (svobodi bogatih, da razpolagajo s svojo lastnino) pred politično svobodo, torej pred demokracijo širših množic, ki bi lahko omejile to ekonomsko svobodo bogatih z redistribucijo.

Nancy MacLean je v Buchananovih arhivih našla dokumente, iz katerih v Democracy in Chains sklepa, da je Buchanan videl konflikt med ekonomsko svobodo in političnimi svoboščinami in da si je po lastnih besedah želel “zarotniške zaupnosti” pri svojih prizadevanjih za tem, kar je George Monbiot opisal kot “tajni načrt za nevtralizacijo demokracije v korist zelo bogatih”.

Monbiot tudi trdi, da je Buchanan delal na tem, da bi zavrl desegregacijo, in sodeloval s Pinochetovim režimom kot avtor čilske ustave iz leta 1980.

Vrednostni sistem libertarcev

Buchananova teorija javne izbire je imela velik vpliv tako na kasnejšo ekonomsko doktrino kot na politični diskurz konzervativne struje Republikancev, ki je začenši z Ronaldom Reaganom naredila politični in konceptualni ekonomski preobrat.

To so stvari, ki vam jih pri mainstream predmetu “zgodovina ekonomske misli” ne povedo — ali vsaj ne eksplicitno. In zelo malo ljudi, razen nekaj zgodovinarjev, gre brskat nazaj po arhivih in odkrivat izvore posameznih ekonomskih teorij. Vprašanje je, kakšno bi bilo navdušenje nad sodobno akademsko ekonomijo, če bi nekdo študentom razložil evolucijo ekonomskih teorij že v 2. letniku študija.

Čeprav je zame to spoznanje o rasističnem izvoru mainstream neoklasike šokantno, v bistvu niti ni presenetljivo. Večina libertarnih ekonomistov je v preteklosti vedno podpirala fašistične režime in omejevanje demokracije. Nekateri naši domači libertarci so prilezli celo do faze zanikanja holokavsta. Takšen je pač njihov vrednostni sistem.


OpombaTekst je bil objavljen v petek, 18. avgusta 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Rasistični izvor novodobnih ekonomskih teorij. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE