Odklop na našem otoku
Počistili smo hišo, pospravili kuhinjo, odnesli smeti, pometli dvorišče in na pomol zložili prtljago. S čolnom, ki mu pravimo gliser, čeprav to ni, smo odrinili z otoka proti mestu. Mimo golih otočkov.
Na levi se vije dolg otok. Bolj ko se vleče, več je hiš, ljudi in avtomobilov. Na konici otoka se zgostijo. Ko smo šli mimo majhne flike zemlje v morju, smo videli dve hiši. Med njima je približno sto metrov razdalje. Kako lahko tako dopostujejo, sem pomislila skoraj z gnusom. To ni dopust, to je prisiljeno druženje na majhnem otoku!
Za nas, vajene “našega” otoka, ki ga imamo samo zase, je to nepredstavljivo. Medtem ko me je pošprical val, sem razmišljala o grozotah takšnega dopusta? Morda ne smejo biti goli? Kako naglas se lahko pogovarjajo in do katere ure? Kje najdejo mir in tišino? Bogve koliko več “načrtovanja” miru potrebujejo v primerjavi z nami.
Društvo golih knjigoljubcev
Mi si damo mir. Vsak v svojem ležalniku, pod drevesom ali za grmom. Ždimo, beremo, spimo. Zjutraj skupaj popijemo kavo, kaj pojemo, čez dan si damo mir, zvečer jemo in pijemo. Bio odpadke spustimo ribam, druge smeti zavijemo v vreče in damo na poseben prostor. Sproti čistimo oba hladilnika, sortiramo, pospravljamo, ločujemo. Vodo in elektriko imamo, toda z njima ravnamo skrbno. Usklajevalnih sestankov ne rabimo. Šefica odprave poskrbi, da se vse zmenimo v Ljubljani. Zna nas izbrati, sestaviti kompatibilno ekipo, tudi če se na celini ne vidimo pogosto. Potem na otoku vse poteka tekoče in mirno.
Ker nisem po jusu
Ni vsak primeren za popoln dopustniški odklop. Takih, ki bi radi, da jim nekdo streže, in ki ne vedo kdaj, kdo in kako je pomil posodo, še nisem videla na našem otoku. Druži nas branje. Ni redek prizor, da na vseh terasah tiho vsak ždi ob svoji knjigi. Včasih se mi zazdi, da izgledamo kot Društvo golih knjigoljubcev.
Življenje na otoku je osredotočeno na minimum: spimo, jemo, plavamo, beremo, kuhamo, pospravljamo. Redke so situacije, ko gledamo v telefon ali telefoniramo. Prejšnja leta se telefona skoraj nisem dotaknila.
Ker nisem po jusu narejena prebivalka podalpske doline, na morju ne razmišljam pretirano. Ker se mi ne da. Ne delam analiz, pregledov in načrtov za naprej. Samo jem, pijem, berem, plavam, spim, pometam, pomivam in kaj malega rečem.
Letos sem se potapljala v magični svet Murakamija z 1Q84, potem pa nisem mogla prebrati nobene druge knjige več.
Ko prispemo v mesto, postanem v trenutku utrujena, ko vidim urejene ljudi, ki se sprehajajo gor in dol, sedijo v glasnih kafičih in se drenajo okoli štantov.
Enkrat. Nekoč. Takrat, ko…
Po prihodu domov čim dlje ne prižigam računalnika. Redkokoga pokličem in ne spremljam novic. Pogled na Twitter me utruja, samo na hitro pogledam, z drugimi komunikacijami odlašam, kolikor se le da. Tudi v center mesta ne grem. Ker ko to naredim, je odklopa konec.
Odklop je super. Vsako leto se v mislih poigravam z idejo, da bi čas odrekanja novicam in odlašanja z ne najbolj nujnim komuniciranjem še podaljšala. Na tihem upam, da vsakič dlje časa in da mi nekoč mi ne bo treba biti čez poletje na tekočem.
Moj prvi vtis je, da sem zamudila same neumnosti — in kopico kulturnega dogajanja. A če sem brez tega brez težav preživela nekaj časa, bi morda zdržala tudi dlje? Vem, jeseni in pozimi in spomladi ne morem brez kulture in umetnosti. Sta moja druga hrana, če ironiziram reklamo za vodo.
Želim si, da bi se moj odklop z leti še podaljševal, čas v civilizaciji pa zgoščal. Enkrat. Nekoč. Takrat, ko… Do takrat pa bom poleti vadila en teden odklopa in čim dlje odganjala od sebe misli na nov dan in drugi letni čas.
