Das Leben ist kein Ponyhof, dokler tekst ni fix und fertig

18.8.2017 / 06:10 1 komentar
Če bi bili šrinki taki kot Gradišnik — ki vse sam pove —, bi tudi jaz hodil k šrinku. Ker mi ne bi bilo treba govoriti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Priljubljeno pisateljsko razvedrilo [je] obujanje spominov,” piše Branko Gradišnik v poglavju Maščevanje razlitega mleka v svoji najnovejši knjigi Evolucija za ljubitelje rejcev malih živali — in treba je reči, da ima prekleto dober spomin. Kot da živi za to in zato, da se spomni in spominja ter da piše in napiše.

In to je to, kar pri njegovi knjigi najbolj fascinira. Ta neizprosnost natančnega spomina! Ta nepopustljivost avtorjevega spominjanja! To embaliranje življenja v tekst!

Zelo dobro razumem Gradišnika in se z njim celo v celoti identificiram. Tako funkcioniramo tisti, ki se obsesivno-kompulzivno ukvarjamo s teksti. Tudi jaz tako dojemam te reči in iz dneva v dan bolj obžalujem, da nisem pisatelj (čeprav pišem) in da se ne spominjam (čeprav se spomnim).

Dokler življenja ne zabeležiš, podoživiš in zapečatiš kot tekst, ne moreš vedeti, kaj se ti je točno zgodilo in zakaj. Niti ti morda ni jasno, kdo sploh si in kakšen človek.

On že mogoče, jaz pa ne.

Avtor kot hišni ljubljenček in gospodar

V večjem delu Evolucije avtor opisuje svoje resnične življenjske pripetljaje, doživetja in razmišljanja in jih tu in tam prepleta s fikcijo. Včasih analizira samega sebe in svoje odnose z drugimi — zlasti z očetom in materjo in odnos med njima samima —, včasih kozersko modruje o psihi hišnih ljubljenčkov, se včasih sentimentalno prepušča očetovskim čustvom, včasih neprijetnim spominom na svoja leta neodgovornega življenja, včasih pa se spušča v poljudnoznanstvene ekskurze — od literarne zgodovine pa do psihologije (človeške in živalske) in psihologiziranja v stilu intelektualno nadstandardnih priročnikov za samopomoč.

Če bi bili vsi šrinki taki kot Gradišnik — ki sam vse pove ali napiše —, bi tudi jaz hodil k šrinku. Da mi ne bi bilo treba govoriti in bi ga samo poslušal.

“Gospod Gradišnik, ko bom jaz umrla, prosim, da pokopljete Pikota skupaj z mano.” — “Kako, a v vaši krsti?” — “V krsti, ja. Ali pa vsaj v jami.” — Ja, pa saj bo še živ…” — “Ne bo, če ga boste pokopali.” In tako je Piko ostal doma — ampak doma pri gospe Staričevi spodaj v kleti. Njegove bolhe pa so ostale doma v našem pritličju. — [6. O nogometu menda, stran 102]

Vsebina in forma

Zna biti tudi dolgovezen, ne rečem. Knjiga obsega čez 700.000 znakov (skoraj 24 avtorskih pol) in bi ji kljub mnogim vrhuncem in izstopajočim zapisom prav prišla redukcija na malo manj.

Preveč teksta, višek teksta je po svoje del koncepta. Gradišnik ne bi bil Gradišnik, če ne bi povedal preveč. Gradišnik ne bi bil Gradišnik, če bi mislil, da ni treba povedati čisto vsega. Ne bi bil on, če bi mislil, da še nikoli ni bil in nikoli ne bo napisan tekst — niti literaren, kaj šele polliteraren —, ki ga ne bi bilo mogoče vsaj do neke mere skrajšati brez škode za pomen in umetniški vtis.

Tekst, ki ga režeš, trpi. In če trpi tekst, trpi avtor. To je ta logika.

Ampak pri tako hlastnih, talentiranih, neobrzdanih, intenzivnih piscih, kakršen je Gradišnik, to lahko razumem. Še tem bolj, ker je po drugi strani tudi zelo discipliniran pisec, ki se ima pod kontrolo — in nenazadnje izjemen stilist, ki mu v sodobni slovenski literaturi ni para.

Nekoč se je z ne najbolj prepričljivimi argumenti odrekel fikciji kot vsebini — čeprav se tega ni dosledno držal —, ni pa se odrekel stilu kot formi. To se mi zdi bolj bistveno.

Umreti in preživeti

Kakorkoli že, Gradišnikova Evolucija za ljubitelje rejcev malih živali je fascinanten in originalen primer avtobiografske proze. Čeprav knjigo motivno vežejo v celoto živali, Gradišnik tematsko seveda več pove o sebi. Bistveno več kot o psih, mačkah, hrčkih, zajčkih, klopih (in klopinjah), šojah, muhah, veščah, slonih. Kaj šele kot o evoluciji.

Mnogi, premnogi romani in biografije — če že ne avtobiografije — se končajo s smrtjo osrednjega lika. Tudi Evolucija. Njen avtor in glavni junak je na koncu seveda še kako živ, vendar knjigo končuje s fotokopijo uradnega dopisa z dne 14.11.2016, s katerim “vložnik in bodoči pokojnik Branko Gradišnik, rojen 7.1.1951 […], ki je umrl [datum začasno neznan], zaprošam za izdajo dovoljenja za pokop oz. raztros pepela zunaj pokopališča [ustrezno obkroži]”.

Dobri, stari postmodernist!


Branko Gradišnik: Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali. Cankarjeva založba, 2017. 486 strani, ISBN 978-961-282-231-6; 34,96€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE