12.8.1875 ob 12:45, 23°C: Mojstri pevci nürnberški na nürnberškem procesu

17.8.2017 / 06:08 Komentiraj
Zadnja premiera Wagnerjeve opere v Bayreuthu kaže, da še nismo videli vsega, kar je v njej mogoče najti in izpostaviti.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnja premiera Wagnerjevih Mojstrov pevcev nürnberških v dvorani na Opernem griču v Bayreuthu je vzbudila ogromno zanimanje. Kaj nam ta slavna opera danes še lahko pove, ko pa smo videli že vse, kar se v njej da najti in izpostaviti?

No, režiser Barrie Kosky je s pomočjo scenografke Rebecce Ringst na Wagnerjevem festivalu pokazal, da še nismo videli vsega. Kdaj bi lahko sploh nehali uprizarjati to opero v Bayreuthu?

Po mojem takrat, ko se bomo vrnili v prva leta 2. svetovne vojne in se bo v dvorani spet pojavil Hitler — seveda kot operni protagonist s kakšnimi 300 zboristi, ki pojejo Wach auf! ob koncu 3. dejanja.

Ali smo že blizu, še ne moremo reči — vsekakor pa smo na zadnji premieri opazili prizadevanja po združevanju svetov in časov, krajev in ljudi ter njihovo preobrazbo v operne like.

Take povezave so aktualne, ker so povezane tako z Wagnerjevo biografijo kot zgodovino uprizarjanja njegovih oper — in z vsem, kar se je okrog tega dogajalo po njegovi smrti vse do danes.

Hitler na odru?

De vem, ali bi v Nemčiji predstavo, v kateri bi bil lik sam Hitler, sploh dovolili. A povezava med njim in Wagnerjem ni čisto zanemarljiva. Novodobni režiserji nimajo zadržkov. Prej ali slej bo nekomu počilo.

Tokrat smo že med igranjem uverture spremljali odrsko, samo pogojno rečeno operno dogajanje, locirano v slavni vili Wahnfried. Dne 13. avgusta 1875 ob 12:45 pri temperaturi 23°C.

V Wagnerjevi glasbeni sobi z znamenitim klavirjem in bogato knjižnico se počasi zbirajo njegovi prijatelji. Najbolj izrazita sta seveda pianist in skladatelj Franz Liszt in dirigent Hermann Levi. Lisztova nezakonska hči in Wagnerjeva druga žena Cosima ima migreno. Ta se še stopnjuje, ko pripeljejo oba skladateljeva psa.

Kurir prinaša pakete, v katerih je vse, kar je bilo Wagnerju tedaj najljubše: parfumi, svilen šal, velik portret Cosime. Gostje pijejo kavo, Wagner igra na klavir isto melodijo kot orkester pod odrom. Potem se Wagner s partituro v rokah presede k Leviju in skupaj dirigirata. Cosima zaradi glavobola odide v posteljo.

Počasi začnejo iz klavirja lesti čudne figure: najprej starejši moški, za njimi mlajši, na koncu mladenič in otrok — kot kakšnih pet generacij Wagnerjeve rodbine od skladatelja samega do prapravnukov.

Na koncu se soba v vili Wahnfried začne pomikati v globino odra, nanj pa se iz ozadja približevati neka še večja dvorana. Nemška publika jo takoj prepozna kot sodno dvorano, v kateri so po vojni potekali nürnberški procesi. — [Fotografija: Enrico Nawrath/Bayreuther Festspiele]

Mojstri pevci iz klavirja

A to še ni vse. Iz klavirja začnejo prihajati še mojstri pevci nürnberški. Nekateri so zelo podobni osebnostim, ki smo jih prej biografsko identificirali. Richard Wagner postane najprej Walther von Stolzing in pozneje David in Hans Sachs, Franz Liszt bogati zlatar Veit Pogner, Cosima Wagner njegova hči Eva, Hermann Levi Sixtus Beckmesser.

Počasi se nam začenja svitati, da gledamo zgodovino nastajanja opere, ki jo bomo spremljali kot na kakšni generalki. Uvertura je tako dolga, da vse to omogoča — dokler se seveda ne začne prava opera, torej prvi zbor, še vedno v Wagnerjevi knjižnici, ne pa med mašo v Katarinini cerkvi.

Na koncu se soba v vili Wahnfried začne pomikati v globino odra, nanj pa se iz ozadja približevati neka še večja dvorana. Nemška publika jo takoj prepozna kot sodno dvorano, v kateri so po vojni potekali nürnberški procesi. Dvorano straži zavezniški vojak z belo čelado in avtomatom.

Naši prijatelji Wagner, Liszt, Levi, Cosima bodo igrali same sebe v operi — za samopreizkus, za vajo, za lastno upodobitev življenjske, umetniške, fiktivne identitete. Ideja režiserja Koskyja je močna že v prvem dejanju.

Problem se stopnjuje s Sixtusom Beckmesserjem in najbolj s figuro Wagnerja. Najprej je otrok, potem pa se nad njim čez ves oder začne napihovati figura, v kateri lahko spet prepoznamo Wagnerja — jeznega, škrbastega, z židovsko čepico —, ki pa potem uplahne. — [Fotografija: Enrico Nawrath/Bayreuther Festspiele]

”Ti si moja melodija.”

Drugo dejanje je najprej piknik Cosime in Richarda Wagnerja, postavljen kot nekakšen impresionistični Zajtrk v travi Édouarda Maneta. Žena bere iz dnevnika, kar je zapisala v nedeljo, 27. novembra 1870. Na koncu citira največji kompliment, ki ga je dobila od Wagnerja: “Ti si moja melodija.”

Problem se stopnjuje s Sixtusom Beckmesserjem in najbolj s figuro Wagnerja. Najprej je otrok, potem pa se nad njim čez ves oder začne napihovati figura, v kateri lahko spet prepoznamo Wagnerja — jeznega, škrbastega, z židovsko čepico —, ki pa potem uplahne. Kombinacija eksteriera (uvodna zelenica, ki se dvigne pod strop) in interiera s skeletom sodne palače omogoča nadaljevanje operne zgodbe. Najprej s “spopadom” med mojstroma Hansom Sachsom (Wagnerjem) in Sixtusom Beckmesserjem (Hermannom Levijem), potem pa še med Davidom in Beckmesserjem, kar spravi mojstra v gips. Groteska na višku.

V Wagnerjevi glasbeni sobi z znamenitim klavirjem in bogato knjižnico se počasi zbirajo njegovi prijatelji. Najbolj izrazita sta seveda pianist in skladatelj Franz Liszt in dirigent Hermann Levi. Lisztova nezakonska hči in Wagnerjeva druga žena Cosima ima migreno. — [Fotografija: Enrico Nawrath/Bayreuther Festspiele]

Kultura, umetnost, glasba, narod na piedestalu

Tretje dejanje je uvodoma dolgo in narativno. Mora se zgoditi vse, kar pripelje do tekmovanja na vseh že razvidnih in pričakovanih ravneh ter predvidljivega konca. Za režiserja je lahko velika past, kako bo poudaril nove vsebine ali spremenil konev Mojstrov pevcev.

Opero je treba očistiti postwagnerjanske zgodovine, kakršno je udejanila 2. svetovna vojna s Hitlerjem in nacisti. Morajo se soočiti s tribunalom in njegovo razsodbo na način, da sama opera ne bo prizadeta.

Na koncu je prepričljivo pokazano, da je Richard Wagner premagal nürnberški proces s svojo večno in čisto glasbo, ki nima z nacizmom nič skupnega. Režiser je s pomočjo scenografke v nekaj minutah, ko se zastor spusti, prvotne zboriste v pisanih bavarskih narodnih nošah preoblekel in jih postavil na oder v koncertno postavitev: zbor v črnih oblekah poje, kot je zapisano v partituri, veliki orkester simulira igranje, kot je prav tako zapisano v partituri, v resnici pa seveda igra orkester pod odrom. Vtis je, kot da vsi nastopajo samo na odru, kar je seveda težko ustvariti.

Ko že vsi mojstri pevci odidejo in Walther von Stolzing noče prevzeti mojstrske verige, se Hans Sachs spremeni nazaj v Richarda Wagnerja. Tako kot je z uverturo opero začel, s finalom sijajno konča in ves čas gleda in dirigira nam v dvorani. Sebe in svojo usodo avtobiografsko očisti. Na piedestal postavi nemško kulturo in umetnost, nemško glasbo — in nenazadnje nemški narod.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v nedeljo, 20. avgusta 2017, pod naslovom Richard Wagner premagal nürnberški proces. Verzija na Fokuspokusu je editirana in skrajšana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE