Kaj mi gre v Sloveniji na živce

Tukaj je nekaj stvari, ki mi grejo na živce:

• Posploševanje, da so stvari v Sloveniji popolnoma zanič in kako smo zafurali zadnjih 25 ali celo 75 let.
• Posploševanje, da je zdravstvo popolnoma zanič in da so njegove glavne značilnosti korupcija ter brezosebni in brezčutni zdravniki, ki bodo za ohranitev privilegijev naredili vse, za paciente pa nič.
• Posploševanje, da so banke tu samo zato, da omogočajo bogatenje nekaj posameznikov.
• Ustvarjanje vtisa, da državo obvladujejo in vplivajo na njen razvoj bodisi levičarski teroristi na eni strani ali borci za edino pravo resnico o sedanjosti in preteklosti na drugi.
• Ustvarjanje vtisa, da je sodelovanje v debati o  ekstremni desnici in ekstremni levici v ZDA in Sloveniji ultra pomembna debata.
• Ustvarjanje vtisa, da živimo v zafurani državi.

Če si mlad, se enostavno izseliš. Ker to ni država, v kateri bi rad živel in si obetal perspektivo boljšega življenja.

Če si star, pa se zasanjaš v preteklost, ko je bilo življenje še preprosto.

Posledice posploševanja in ustvarjanja vtisa

Zadnjič sem bil na otvoritvi likovne razstave ob 30-letnici Društva likovnih umetnikov Primorske. Razstavljali so vsi, ki so bili kdaj člani združenja. Zaradi logističnih težav so organizirali dve razstavi. Eno, na kateri so razstavljali umetniki, rojeni po letu 1960, drugo pa rojeni pred tem letom. Skratka, stari in mladi.

Razlika med razstavama je osupljiva. Mlajši razstavljajo v lepi, čeprav majhni galeriji Insula v Izoli, starejši pa v Kopru v veliki in svetli galeriji Loggia.

Moja pričakovanja so bila popolnoma napačna. Od mladih sem pričakoval inovacije, duhovitost, barvitost. Mislil sem, da bo njihova dela razganjalo od barv in da bodo platna in papir premajhni za njihove ideje. Od starih pa sem pričakoval temnejše, bolj umirjene, resnobne slike.

Širokopoteznost in občutek za pomembno

Realnost pa je prav nasprotna. Razstava v Loži je polna barv, duhovitosti, velikih formatov, odprtosti, jasnih idej. Razstava v Izoli, kjer razstavljajo mlajši umetniki, pa je precej temačna. Večina slik je majhnih formatov, večina sporočil precej turobnih. Mogoče je več igranja s tehnikami — toda slik, ki bi jih imel obešene doma, tam nisem videl.

So mi pa pametnejši od mene povedali, da je eden od razlogov zagotovo tudi spremenjeni način financiranja umetnikov zadnjih 20 let. Od manjšanja pomoči države v obliki subvencij in nakupov slik pa do manjše kupne moči tistih, ki so nekoč kupovali slike (premožnejši posamezniki in večja slovenska podjetja). Mladi slikarji si danes ne morejo privoščiti nakupa toliko oljnih barv in tako velikih platen, kot so si jih lahko nekoč njihovi predhodniki. 

Pa vseeno obstaja občutek, da smo bili včasih bolj širokopotezni in drzni. Da smo imeli boljši občutek za to, kaj je res pomembno in kaj ne zelo.

6M lajkov

Dandanes, ko se vsi čutimo dolžne sodelovati v razpravi o tem, kdo je bolj nevaren — levi ali desni ekstremizem —, in ko vsak tvit potegne za sabo množico komentarjev, je Barack Obama objavil tole:

“[1/3] ‘Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi njegove barve kože ali porekla ali vere. [2/3] Ljudje se sovraštva naučijo. In če se lahko naučijo sovraštva, se lahko naučijo tudi ljubezni. [3/3] Ker ljubezen pride bolj naravno do človeškega srca kot njeno nasprotje.’ — Nelson Mandela”.

Te tri tvite skupaj je lajkalo rekordnih 6 milijonov ljudi. Največ seveda prvega z zgornjo fotografijo.