Medijske lekcije umora Gašperja Tiča in objave ovadb proti Zoranu Jankoviću

V zadnjem času se v Sloveniji zgodilo najmanj dvoje, kar daje slutiti, da v medijih nikoli več ne bo tako kot prej. Prvi dogodek je bil umor Gašperja Tiča, drugi pa objava ovadb proti Zoranu Jankoviću.

Dogodka sama po sebi seveda nista primerljiva. Skupno jima je samo prelomno, disruptivno medijsko poročanje — in burne razprave in delitve, ki jih je to sprožilo.

Primer Gašper Tič je medijsko pomenljiv zato, ker ga je (ne nepričakovano) že na začetku polomila Policija z nespretnim doziranjem informacij, ki bi po njenem smele priti v javnost. In tega še ni konec. Podrobnosti umora še vedno ne poznamo.

Jankovićeve ovadbe pa so zgovorne, ker gre za precedens. Prvič se je namreč zgodilo, da so bile informacije, za katere smo navajeni, da so nejavne, objavljene na zahtevo medija in s privolitvijo represivnega organa. V tem primeru pa je po mnenju nekaterih narobe to, da bi to lahko sprožilo plaz zahtev za objavo in objavljanja ovadb.

“Veliki tiskani mediji” (in TVS)

Peter Jančič, ki je bil tako kot Anže Voh Boštic tudi sam nekoč pri “velikem tiskanem mediju”, opisuje situacijo takole:

“Veliki tiskani mediji, ki zadnje desetletje močno izgubljajo vpliv in bralce, so se [na objavo ovadb] povečini odzvali tako, da so dejanje portala Pod črto ignorirali ali pa poskušali zmanjšati pomen v smislu, da bo grozno, če bodo ljudje res vsakič izvedeli, česa so obtoženi pomembni politiki.”

For the record: Jančič govori o komentarjih v Delu, Dnevniku (in še enkrat v Dnevniku) in o problemskem feature članku v Večeru. Edini medij, ki je res ignoriral — no, skoraj popolnoma ignoriral — Jankovićeve ovadbe, je TV Slovenija. Resnicoljubnosti in profesionalnosti so se vrli javni medij poceni odkupil z enim samim tekstom na MMC (v bistvu agencijskim člankom) prvi dan, ko je to izbruhnilo, potem pa vse tiho je bilo. Na ekrane ni prišlo nič. Zero. Toliko o žaganju direktorice Ljerke Bizilj. Pa odgovorni urednici Jadranki Rebernik, ki da se bo poboljšala.

Ali veste, kateri bedak je to napisal? Jaz.

Favšija in mindset

Jančičeva teorija, zakaj so se “veliki tiskani mediji” tako odzvali, ne pove vsega. Ne gre samo za nevoščljivost. Deloma že, podzavestno. Gre za mindset — no, miselnost.

Je pa za razliko od tiste, s katero opletajo alternativni desničarji — da si lažnivi, tranzicijski, opankarski mainstream mediji pač morajo nekaj izmisliti zato, da zaščitijo Jankovića —, Jančičeva teorija vsaj verjetna in razumljiva.

Trditi, da gre za nevoščljivost, je sicer malo pretirano. Ni samo to. Tradicionalne medijske hiše niso toliko proti tej novi praksi objavljanja ovadb zato, ker je veliki met uspel nekemu majhnemu mediju — in novinarju, ki je na svojem — in ne njim. Resda se bojijo še večjega osipa bralcev in manjšega vpliva, vendar ne na račun vzpona zaenkrat še minornih medijev.

Razlog je v tem smislu res psihološki, vendar zagotovo ne more biti samo favšija, da niso sami na tako eleganten način — in z malo sreče, da se je tožilka malo prej morda nepopravljivo zaštrikala s potekom roka trajanja posnetih prisluhov — zašili Jankovića.

Ker če smo že pri tem: “veliki tiskani mediji”, ki zdaj debelo gledajo in se grejo intelektualno akrobatiko, da bi upravičili dosedanjo prakso neobjavljanja ovadb, bi dali vse, da bi lahko zašili Jankovića in ga končno zrušili. Problem je samo v tem, da se sami tega niso spomnili.

Pravi medij ob pravem času na pravem mestu

Na to pa niso niti pomislili, ker niso verjeli, da bi tožilstvo ugodilo njihovi zahtevi — vsaj ne v Jankovićevem primeru —, če bi jo nanj naslovili.

Takole piše Večer:

“Do nove prakse tožilstva so mnogi pravni strokovnjaki zadržani. Načeloma je preiskava tajna […] in do zdaj je veljalo, da so podatki preiskave, dokler ni obtožnica pravnomočna, tajni. Zato se načeloma ovadbe do zdaj niso objavljale, čeprav nikjer ne piše, da je to prepovedano. Vendarle se tožilstvo do zdaj ni nikoli odločilo, da bi objavljalo ovadbe, ker je bilo to ponavadi v interesu preiskave.”

No, to.

Res pa je tudi, da če bi katerikoli od teh treh časopisov od tožilstva zahteval vpogled v ovadbo proti Jankoviću, je po mojem ne bi dobil niti slučajno.

Tožilstvo je zahtevi portala Pod črto ugodilo zato, ker je Blanka Žgajnar s tem hotela revigorirati svoj case, ki mu je zaradi njene napake slabo kazalo, in ker je Pod črto low profile medij, ki je s svojo marginalnostjo vendarle ublažil šok ob razkritju. Čeprav so ga potem vsi citirali, je to prav prišlo tako tožilki kot preiskovancu — in vsem, ki so na njeni in njegovi strani.

Kdo bo koga v kaj prisilil

Stvari se razvijajo v to smer, da Policija ne bo več mogla tako dosledno in nepopustljivo zadrževati informacij ob umorih, samomorih, nesrečah in drugih kaznivih dejanjih — predvsem v zvezi z gospodarskim kriminalom —, ki jih preiskuje, pa tudi tožilstva bodo morala pogosteje in več povedati o svojem delu. Tako kot v primeru Janković.

Javnost jih bo prisilila. Družbena klima jih bo k temu prisilila. Mediji jih bomo k temu prisilili. Tudi s pomočjo tistih, ki v pomanjkanju natančnejših informacij kombinirajo dejstva z govoricami, domnevami, fantazmami, neumnostmi in delajo novinarskemu poklicu sramoto, mnogim vpletenim pa prizadevajo bolečino.

Ampak kaj hočemo. To je najbrž cena, ki jo moramo plačati za verodostojnost informacij in dobro socialno počutje, da izvemo to, kar imamo pravico izvedeti. Tudi to, da bo najbrž kdaj koga po nepotrebnem zabolelo ali da bo kdo komu naredil krivico.