Tega niste vedeli: V zaporu mora biti red

“Na tej strani kapije se bo zapornik srečal z nenapisanimi zaporniškimi pravili, ki mu povečajo možnost preživetja. Zaporniška pravila oziroma zaporniški kodeks so pravila, po katerih si zaporniki organiziramo življenje v zaporu. Naša pravila se bistveno ne razlikujejo od družbenih pravil, le da so v zaporu specifično prirejena za to okolje in v družbi zunaj zapora niso sprejeta.”

“Zelo preprosto povedano: kjerkoli smo ljudje, imamo naravno potrebo po organiziranem življenju oziroma hierarhiji, kar je sicer značilnost vseh živih bitij in nuja za njihov obstanek. Brez organizacije in pravil ljudje nismo zmožni preživeti. Tudi zunaj zaporniških zidov so pravila, in če jih kršiš, končaš med nami. Skupaj z našimi pravili, torej kodeksom obnašanja.”

Inside story

Tako začne svoje zapise o delovanju zaporniškega podzemlja v našem največjem zaporu na Dobu obsojenec Bojan Žalik. Za rešetkami je že nekaj več kot petnajst let. Zaradi umora Janka Makoterja, podjetnika s Cvena pri Ljutomeru, je bil obsojen na 30-letno zaporno kazen.

V zaporu se mu je marsikaj zgodilo. V zadnjem letu je pomislil, da bi opažanja o tem, kaj se dogaja v taki ustanovi — še posebej, kako deluje zaporniško podzemlje — delil z drugimi. Napisal je nekaj več kot sto strani resničnih zgodb, ki so se zgodile med zaprtimi.

Večer je prvi slovenski medij, ki mu je Žalik zaupal svoje poglede v skrivnostni svet zaporniškega podzemlja, kjer veljajo posebna, stroga pravila. Kdor se jih ne drži, je kaznovan. Žalik je zgodbe, ki bi jih rad združil v knjigo, ki bi bila prva takšna pri nas, naslovil Živeti po nenapisanih pravilih.

Kako vpeljemo “sveže meso”

Po vstopu v zapor je vsak zapornik podvržen zaporniškim pravilom in se mora po njih ravnati, piše Žalik. Novodošle zapornike stari zaporniki imenujejo “sveže meso” ali krajše “sveži”. To so tisti, ki so prvič v zaporu. Obvezno jih vpeljejo v zaporniška pravila, saj ne pričakujejo, da bi jih že poznali. Tiste, ki so že bili v zaporu, pa imenujejo “stara kljuka”. Od njih pričakujejo, da že obvladajo pravila.

“Starejše zapornike praviloma spoštujemo bolj kot mlajše, saj nam to nalaga kodeks. Času, preživetemu v zaporu, rečemo, da si moral ‘ležati’ ali ‘sedeti’ v zaporu. V medsebojnih odnosih se zavedamo, da je nasprotje spoštovanja sovraštvo. Zamere se ne pozabijo. Maščevanje je sprejeto vedenje, če je iz pravih razlogov in če je opredeljeno v naših pravilih.”

“Zato imamo vedno nekoga, ki je zadolžen, da se sveži vpeljejo v naš sistem. To počnemo iz čiste nuje, da bi se izognili težavam, ki jih lahko povzročijo prišleki. Tistega, ki jih vpelje v naš zaporniški svet, lahko izberemo zaporniki ali pa se sam javi. In če nima nihče nič proti, lahko ta, ki mora zelo natančno poznati naša pravila, z njimi seznani sveže. Ta oseba je praviloma tudi neke vrste razsodnik oziroma sodnik pri sporih, ki nastanejo med zaporniki. Njegova sodba je vedno pravilna in dokončna. Nihče ne sme dvomiti o njej.”

“Funkcije članov podzemlja se med zaporniki prenašajo na ukaz predhodnika, ki opravlja neko funkcijo. Drugi zaporniki ga sprejmejo, če ta funkcionar živi strogo po kodeksu. Posebnih nazivov za takšne funkcije nimamo zaradi zaposlenih v zaporu, ki zaradi tega težje odkrijejo, kdo izmed nas je na določenem položaju. Tudi zato se med seboj kličemo po imenih ali vzdevkih, brez dodajanja funkcije. Če nekoga kličemo po njegovi funkciji, je to po našem kodeksu prekršek.“

Na dnu lestvice je nujno zlo

O zaporniških pravilih Bojan Žalik meni, da po njihovi zaslugi najde vsak svoje mesto in položaj med zaprtimi. Spoštovanje in upoštevanje pravil prinašata red in tisto, kar je zapornikom najpomembnejše:

“To je občutek varnosti. To je v bistvu zaščita pred nami samimi. Zaporniki se zavedamo, kakšna grozljiva dejanja je sposoben narediti človek. Tega ne smemo nikoli pozabiti. Takšni ljudje v zaporu živijo skupaj, zato je potreben zaporniški kodeks. Da se vsak boji vsakega in ker v zaporu mora biti red. Samo tako je namreč možno preživeti v zaporu.”

“V nasprotju s prepričanjem tistih zunaj je medsebojno spoštovanje in korektnost med nami na zelo visoki ravni. Nepoznavalci razmer mislijo, da se v zaporu koljemo med seboj. In če nanese, da mora kateri od teh v zapor, pride z napačnim vtisom in z veliko strahu. To seveda opazimo in ga pomirimo, da bo vse v redu — le naših pravil naj se drži.”

“Kodeks prinaša posamezniku tudi pripadnost in uveljavitev ter občutek, da je spet človek. Čeprav ga je družba že zdavnaj odrinila rob in odvrgla kot pokvarjeno blago — ker se ni več znala ali hotela z njim ukvarjati —, bo med nami sprejet in se bo spet lahko počutil človek. Vsi smo isti med enakimi. To je eno od naših temeljnih pravil.”

“Sprejemanje naših pravil in življenja po kodeksu zapornikov v bistvu pomeni spoštovanje človeka. Skoraj vsakega. Obstajajo namreč izjeme. To so pedofili, posiljevalci, morilci otrok, morilci žensk — in vsi tisti, ki zavračajo naša pravila. A tudi takšni imajo svoje mesto v našem sistemu. So na dnu zaporniške hierarhije. Definiramo jih kot nujno zlo. Podrejeni so vsem zapornikom. Nad njimi so različni odvisniki, ki jih sicer nihče ne jemlje resno, vendar so višje na zaporniški lestvici od omenjenih, ki so prav na dnu.”

Kodeks je zid, pravila so opeke

“Kodeks zapornikov si najlažje predstavljamo kot zid, pravila pa kot opeke. Če opeka ni pravilno oblikovana in postavljena, se zid poruši. Po kodeksu je vsak dolžan podpirati ta zid. To so naša pravila. Tako nastane red. Zato je včasih selekcija opek zelo kruta, saj pomeni obstoj celotnega zidu.”

“Preden nekoga resnično sprejmemo medse, ga izpostavimo določenim preizkušnjam, da ugotovimo njegovo stopnjo lojalnosti do pravil in do zapornikov. To določa kodeks. Bolj ko je po uveljavljenih družbenih merilih preizkušnja kruta, bolj bo človek lojalen do naših pravil — če je seveda uspešno opravil takšno preizkušnjo.”

- “Takšna je miselnost zapornikov. Če se zapornik želi na hierarhični lestvici uvrstiti visoko, bo podvržen preizkušnjam, ki jih ne more opraviti vsak. Tisti, ki preizkušnjo opravijo, si pridobijo status nedotakljivega. Njihov sloves se bo med zaporniki ustno prenašal še dolgo po opravljeni preizkušnji. Ko pa bodo spomini na zapornikovo preizkušnjo začeli bledeti, bo moral znova opraviti podobno preizkušnjo, če hoče ohraniti svoj visoki položaj.”

“Drugače naš sistem pravil ne more funkcionirati. Veliko jih ne opravi preizkušnje. Zaradi razočaranja in sramote nekateri storijo tudi samomor. Imamo tudi določene skrivnosti, ki jih po kodeksu ne smemo povedati tistim, ki ne upoštevajo naših nevidnih pravil.”

Višja kazen, višji položaj

Žalik dodaja, da poleg zaporniških pravil obstaja tudi zaporniška hierarhija, v kateri so obsojenci razporejeni na lestvici lojalnosti do njihovega kodeksa.

“Ljudje smo po svoji naravi podvrženi razporejanju vsega okoli nas. Predalčkanje je v naši naravi. Tako tudi v zaporu izvajamo selekcijo v vsem in pri vseh. Tako nastane hierarhija. Merila na lestvici se med položaji razlikujejo. Prestajati višjo kazen je v bistvu prednost za višji položaj na lestvici. Seveda se pri tem v prvi vrsti meri stopnja lojalnosti do kodeksa.”

“Pomembno merilo sta tudi kaznivo dejanje in način izvršitve. Nekateri med zaporniki so izvršili kazniva dejanja tako, da se jim drugi zaporniki nagonsko podredijo. Če je zapornik storil kaznivo dejanje, ki si ga ne bi upal nihče drug, je takoj izbran in postavljen v vrh zaporniške hierarhije. Zaporniki ga sprejemajo brez potrebe po dokazovanju, ker je že s svojim dejanjem pokazal, iz kakšnega testa je.”

“Za kazniva dejanja pa ne veljajo vedno ista merila. Še posebej ne za nesmiselne in brutalne umore, ki jih je zapornik storil iz nekih osebnih nagibov. Takšni zaporniki so manj spoštovani in so bolj proti dnu lestvice.”

Ključ za preživetje je odpuščanje

“Zapornik, ki ne spoštuje zaporniškega kodeksa, je kaznovan. Kršitve delimo na sprejemljive in nesprejemljive. Lažje so tiste, ki povzročajo samo slabo voljo in so posledica osebnostnih lastnosti posameznika. Do določene mere to še toleriramo. Hujše kršitve, do katerih pa ni nobene tolerance, so cinkanje (tožarjenje, ovajanje), špijoniranje, spletkarjenje, kletvice z omembo matere, nevračanje dolga, pridobitev uradne ugodnosti čez hrbet drugih, maltretiranje sojetnikov iz osebnega zadovoljstva in zavrnitev izvajanja naših pravil.”

“Kazni so primerne teži kršitve. Če je zapornik kršil pravila kodeksa, to izvejo vsi in je zanj to velika sramota. Kriminalcev, ki ne poznajo drugačnega življenja od kriminalnega, zunaj zapora ni sram kršiti družbenih norm in zakonov. V zaporu pa se predvsem zaradi sramote, ki jih čaka, bojijo prekršiti zaporniška pravila.”

“Najhujša kazen je izobčenje. Izobčeni dobi naziv ‘pička’ in ga tako tudi imenujemo javno, pred vsemi. Za hujše kršitve je značilno, da je zamera vedno sprožilec nečesa. Zato je treba zelo paziti, da se ne povzročijo zamere. V zaporu se mora vsak naučiti odpuščati, če hoče preživeti.”

“Umetnost preživeti zapor je sila preprosta. Če se držiš naših nenapisanih pravil, boš dostojanstveno preživel svoj čas v zaporu in boš šel na prostost z dvignjeno glavo. Ker si ostal človek,“ zaključuje Bojan Žalik.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 13. avgusta 2017, pod naslovom Red na Dobu, ker se vsak boji vsakega. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem in uredništvom.