Zgodovina kot vaje v slogu od Hegla in Kojèva do Fukuyame

15.8.2017 / 06:10 Komentiraj
Ste razočarani nad liberalno demokracijo? Morda upravičeno. Toda da ne boste končali v neoliberalizmu brez demokracije.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na bruseljskem občinskem pokopališču Evere, v neposredni bližini sedeža Nata, je grob, v katerem počiva Alexandre Kojève. Pred smrtjo leta 1968 je bil pomemben birokrat. Zasedal je visoka mesta v francoski in evropski birokraciji. Med drugim je bil generalni sekretar predhodnice OECD in svetovalec francoske vlade v pogajanjih o ustanovitvi Evropske skupnosti za jeklo in premog.

A to je bilo že drugo, če ne celo tretje življenje Alexandra Kojèva. Rodil se je leta 1902 v Moskvi kot Aleksander Vladimirovič Koževnikov v premožni družini — eden od njegovih stricev je bil Vasilij Kandinski —, ki mu je omogočila študij filozofije v Heidelbergu in Berlinu.

Po študiju je odšel v Francijo, kjer je po kratkem in finančno uničujočem izletu v podjetniške vode predaval na École pratique des hautes études. Zaslovel je z delom Uvod v branje Hegla, ki ga je po zapiskih z njegovih predavanj uredil pisatelj Raymond Queneau.

Napačna lucidnost

Kojève je posebno pozornost posvetil Fenomenologiji duha in Heglovi tezi, da je zgodovina progresivni proces, ki ultimativno vodi h koncu zgodovine in univerzalni družbi, utemeljeni na skupnih moralnih načelih.

To vam ne zveni znano po naključju. Francis Fukuyama je svoj zdaj že notorični esej iz leta 1989 o koncu zgodovine oprl ravno na Kojèvovo interpretacijo Heglovih tez.

S Kojèvom se lahko ne strinjate, ne morete pa mu očitati nedoslednosti. Ker je v povojni zahodni Evropi prepoznal utelešenje “univerzalne homogene države”, ki bo nastala po koncu zgodovine, in ker je verjel, da po prelomu filozofi ne bodo več imeli o čem razmišljati, je promptno zapustil akademske vode in odšel v evropsko birokracijo.

Kojèva in Fukuyamo — da ne omenjam Hegla —, se splača brati tudi danes. Lucidnost analize, pa a tudi očitna napačnost nekaterih njihovih zaključkov in tez ponujajo zanimiv okvir za razumevanje današnjega kaotičnega in razsutega sveta, ki le v maločem spominja na Heglovo univerzalno družbo in skupna moralna načela.

Univerzalna homogenizirana država

Poglejmo najprej "univerzalno homogenizirano državo", ki naj bi nastala po koncu zgodovine kot skupna posledica političnega in ekonomskega liberalizma.

Kar zadeva politični liberalizem, stvari stojijo. Kot piše Fukuyama, je država po koncu zgodovine liberalna, ker z zakonom ščiti posameznikovo pravico do svobode, in demokratična, ker obstaja s soglasjem vladanih.

Pri vsem zmrdovanju nad koncem zgodovine se do danes na tržišču idej še ni pojavila ponudba, ki bi lahko kakorkoli racionalno konkurirala liberalni demokraciji. Populistične in druge alternative obstajajo, a zgolj na račun in v škodo individualnih pravic in možnosti, da svobodno izbiramo in menjamo politično oblast.

Žal se je Fukuyama prenaglil v domnevi, da bosta zgodovinska izkušnja in racionalna superiornost liberalne demokracije dovolj, da preprečita totalitarni comeback nacionalizma in religij — ki jih sicer identificira kot možna konkurenta — kot resno grožnjo.

Levo naslovnica originalne izdaje Kojèvovega Uvoda v branje Hegla. Desno zgoraj G. W. F. Hegel (1770–1831), spodaj desno Francis Fukuyama (1952–).

Dostopnost videorekorderjev

Podobno sta se Kojève in Fukuyama grdo zmotila tudi glede odnosa med političnim in ekonomskim liberalizmom, saj sta verjela v njuno simbiozo. Kojève je bil prepričan, da je kapitalizmu 20. stoletja — še posebej v ZDA — uspelo premagati konflikt med delom in kapitalom in poskrbeti za učinkovito in pravično redistribucijo in zadovoljitev materialnih potreb človeštva.

Fukuyama pa je — po domače rečeno — postzgodovinsko državo opisal kot kombinacijo liberalne demokracije in vsem omogočenega dostopa do videorekorderjev in stereo naprav.

Danes je seveda jasno, da ne gre za nikakršno simbiozo. Politični in ekonomski liberalizem — in še posebej neoliberalizem — sta v neizogibnem konfliktu. Absolutna svoboda kapitala brez ustreznih, učinkovitih socialnih in drugih varovalk predstavlja neposredno grožnjo liberalni demokraciji, ker delovanje njenih institucij podreja vplivu finančnih centrov moči.

Politika in ekonomija

Mešanje političnega in ekonomskega liberalizma je v zadnjih letih povzročilo nemalo škode in je v marsičem doprineslo k vzponu populizma. Ta uspešno zlorablja upravičeno nezadovoljstvo zaradi stisk in krivic, ki jih producira ekonomski neoliberalizem, zaradi diskreditiranja institucij, vrednot in varovalk političnega liberalizma — človekovih pravic, vladavine prava, ustavne demokracije, neodvisnega sodstva, neodvisnih medijev, civilne družbe, solidarnosti, medsebojne tolerance, odprtosti in humanizma.

Ljudski gnev je razumljiv. A tisti, ki danes zaradi sicer upravičenih lastnih stisk bentijo nad liberalno demokracijo, bi se morali zavedati, da lahko hitro končajo v neoliberalizmu brez človekovih pravic in brez demokracije.

Konca zgodovine torej ne bodo prinesli ne videorekoderji ne pametni telefoni. Prinese ga lahko samo pravičnejši ekonomski model, ki bo omogočil učinkovito delovanje liberalne demokracije.

Če ne marate Marxa, vam bo morda bližji danski pastor Nikolaj Frederik Severin Grundtvig, ki se je že v 19. stoletju zavzemal za družbo, v kateri jih bo le malo imelo preveč in še manj imelo premalo.

Lahko pa seveda še naprej počnemo enako kot doslej. Zgodovine sicer ne bo konec, lahko pa se nam ponovi. Malce drugačna, a podobno neprijetna. Vaje v slogu, kot bi dejal Raymond Queneau.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera 12. avgusta 2017 in na spletni strani 13. avgusta 2017 pod naslovom Vaje v slogu. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE