Pejte brat najbolj dolgočasen članek ever. Šokantno! Oh in spljoh…

Kdaj mi kdo reče, da mam srečo, k mam lahk kolumne in lahk skurcam, kar se mi sprdne, oz. povem svoje mnenje. Mislim, dans res to ni problem, vsak butelj si lahk odpre blog in čist vsak bumbar lahko svoja mnenja tala po FB.

Ma če bi bla sam mnenja, bi blo še uredu, tko pa jaz ne vem, iz kere vukojebine privlečejo ven kr ene medije, kr ene linke, vse nepreverjeno, ker ljudje smo ovce in padamo na vsako provokacijo.

In pol vidiš, kok si folk jebe mater po FB, ker že smo pri cepljenju, ravni zemlji in domobrancih. In folk je še tok glup, da se vžgejo sam na naslov, ostalega teksta itak nimamo cajta brat. Mediji pač sam tekmujejo za klike, naslov pa valda ne more bit: “Pejte brat najbolj dolgočasen članek ever.” Valda je vsaka stvar poštempljana z “šokantno” in “oh in spljoh”.

Dve uri: “Jaz sem čudak.”

Ko sem bla mlajša in še naivna, sem se tud jaz nategnila v eni tračarski pizdariji od revije, ker ko sem vidla naslov na naslovnici: “Plut spal z misico”, mi je kr srček poskočil, ker kaj češ lepšga od zgodbe, kokr je morilec in glupača.

Sam glupača sem bla hitr jaz, ko sem odprla revijo in vidla, da je mel Plut sam poster te bejbe nad posteljo. Ajde marš, pa komu vi prodajate bullshit. Jeftino. Kaj čjo men posterji. Ampak tko pač laufajo mediji.

In ne, v pisanju kolumen ni čist nobene romantike.

V sredo sem se odločila, da tokrat pa res napišem že čez teden, ker se mi po dveh letih kolumen ne da več kvarit nedelj, in sem čist zapušena dve ure buljila v edini stavek na mailu: “Jaz sem čudak.”

Sam bi res lahk danes sam to Crnkoviču poslala. Glede na to, da je prejšnjič spet ven padal, da mam predolge tekste, mu komot sam ta stavek pošljem. Ker vse pove. Jaz, jaz in jaz. Pa bog ne dej bit povprečen kreten.

Ampak že vidim, da bom spet predolga, ker kurc, spet je nedelja in jaz morm na hitr neki napisat in ko ti da teta ganja dve okol kepe, se ti odprejo kr eni čudni kanali v možganih in pol itak ne veš, kaj hočeš sploh povedat.

Lahk bi vam opisala ta teden. Pa ne bom, ker je “šokantno” in “oh in spljoh”. Lahk vam pa opišem včerašnji dan. Ker morte valda kej lahkotnega prebrat v ponedeljek zjutri, ne pa resne zadeve kot to, ali je una in una res noseča s svojim menedžerjem.

Kdo je un potetoviran 30-letnik iz konca naše ulice?

Ob devetih zjutri sem bla zmenjena s ta potetoviranim 30-letnikom iz konca naše ulice, k je zaskvotal Kolumniatrijo v kafani in je ni več vrnil.

Moje knjige so pizde. In to vsakmu polagam na srce. So lumpe k mama, kr spizdijo. Kok ljudi mi je pisalo, da jih ne dobijo nazaj. Kaj pa kurac posojate? Sej posvetilo ti lahk še enkrat na en prtiček napišem, bo isti šmorn v končni.

V knjižnici Šiška so me ukradli, enmu modelu pa so jo prov doma spizdili. Sem mislila, da je model preveč natabletan, ko mi je to razlagal. “Ma ja, valda, nč druzga ti niso pobrali, sam knjigo mojo pa ja.”

Zadnjič mi je pisala ena mama, da hči noče niti pod razno vrnit Creepyatrije v knjižnico. Da kje bi ona lahk nabavla tega hudiča.

“Ja, ni več, gospa, še enga ponatisa se mi pa res ne da delat.”

“Ja, nč, bomo pa rekli v knjižnici, da je noge dobila.”

Itak, standard. Če bi mi kelnar rekel, da je en 70-letni čiča zaplenil bukvo, me ne bi tok brigalo, tko sem pa celo iskalno akcijo nardila: “Kdo je un potetoviran 30-letnik iz konca naše ulice?” Brata konektat v tujino — “Ima, da postrojiš celo ulico frendov, ker je ta!” — in jamrat o temu po FB.

Cela kafana je bla moja

Na konc sva se najdla ponesreč. Edino, kar je kelnar zadel, so bli tatuji. Ker je star 35 in iz sredine ulice. Za šankom sem mu sam rekla: “A ti si ta? A maš za joint?” In ker je odgovoril pravilno — pet po ena kvizkoteka — sva zdej frenda.

Da ne dolgovezim zdej na ful, ker se mi res ne da pol spet Crnkoviča poslušat: “Vsak tekst se da skrajšat.” In še manj se mi da sebe pol prenašat: “Ne, pa ne! Mojih ziher ne!” U pizdu mater, a bo kdo rekel njegovmu otroku: “Vaš je pa nekam zrasel, dejmo mu mal noge odrezat.”

Okej, long story short. Ko je šel ta potetoviran dam, sem jaz ponesreč oddelala en šiht v naši kafani. Bit v naši kafani s čičati cel dan je tko, k da bi vse medije brala naenkrat. Sam da čičati častijo še pire zraven. Janković, Pahor, Murko. Ej, a je una res spet noseča?

Cela kafana je bla moja. To je tist, k ti še vedno vsi govorijo gospodična, ker jim tvoj EMŠO še diši. In vse maš prov, ker ti kao pišeš. Enga 70-letnika sem še nafukala, da me je deset metrov stran peljal po ganjo, ker se mi res ni dal šetat, pa da popestrimo mal dogajanje.

“Veš, jaz sem pozimi vsakič prebral eno zgodbo iz tvoje knjige na šanku.”

“Itak, kaj pa boš bral? Slovenske novice?”

“Sam ne morem verjet, da nisi brala Bukowskega.”

“Nisem.”

Čez pet pirov in dva jointa

Čez pet dodatnih pirov in dva dodatna jointa že vidiš enga čičata v enmu kotu z glavo v prvi bukvi (slučajno sem mela moj zadnji izvod s sabo), ta druzga pa v ta drugi bukvi, trije za šankom, pa kelnar pa jaz, k jim na glas berem odlomek iz Jamesa Joycea, kako razlaga, kako fuka Noro v rit in vse te njene božanske prdce zraven. Mislim, ej, kup drobčkanih porednih prdčkov, how cute is that? En čiča me je začel kr vlečt h knjigi: “Ej, a je kle tud kej erotičnega not?”

Hja, tok hard ziher ne, ipak živim v Sloveniji, počak na prevode. In že en tretji vzad: “Sam men gre Crnkovič na živce. Tok tujk je uporabljal v Delu, kokr da ma sam on faks. Sam spremna beseda je pa super.”

Itak, če sem pa gospodična, k ma vedno prov. Ko sem se okol petih končno skotalila domov, sem dojela, da so starčki zaplenili knjige in da zdej ni nobene več za šankom, niti jaz nimam zadnjega izvoda Creepyatrije, ker pazi čičata: “Tole si bom pa jaz sposodil, kle maš pa telefon, da me pokličeš, če jo boš hotla nazaj.”

Čiča, tud če je moj EMŠO tvoj, tvoj ni moj. In kle sem že pri skor stalkerju. Ker se vam ne sanja, kok eni padejo v mojo pisarijo not. Ampak ni več placa za skor stalkerja. Tko kot ga ni blo v mojmu lajfu.

Na žalost sem mogla njegove blodnje v glavi ustavit z grožnjami o batinah. Sej pol je bil mir. Ampak jaz sem mela vsaj še mesec nemir v glavi: “Fuck, kako ve, kje živim?”

In pol me je še stric skunk naparanojiral in sem s ta največjim valarjem za testo čist potih hodila po fletu z zenicami, k da sem na koki, pa se ozirala za vsakim šumom. Če se je pajek za moment popraskal po jajcih, sem ga že slišala. In kle se je za vprašat, kdo je bolj nor. Jaz al moji bralci?