Ne ravno Šostakovičeva vizija: Splošno ljudsko žretje zastrupljene hrane
Šostakovičeva opera Lady Macbeth iz Mcenskega okraja na odru velike festivalske dvorane na letošnjih Salzburških slavnostnih igrah je v celoti zelo uspela. Koliko je v njej sodobnih sporočil — morda celo zelo nevarnih —, še najbolj priča vizija ali preganjavica Katarine Izmajlove, ki potem, ko s podganjim strupom v gobji mineštri zastrupi svojega tasta Borisa Timofejeviča Izmajlova, zagleda prizor splošnega ljudskega žretja zastrupljene hrane in smrtnih krčev.
Šostakovič teh prebliskov ni imel, morda pa se mu je v navalu besa vendarle kaj takega sanjalo.
Sporočilo tega dodanega, po svoje interpretiranega prizora je jasno. Ljudje so bolj pokvarjeni kot se delajo, večji hinavci, lažnivci, priliznjenci do oblasti, tu gospodarja, mogočneža in diktatorja Borisa, ki bi bil lahko tudi Stalin sam.
Zgodba o nesrečni (samo)morilki
Morda se je sovjetski samodržec v njem prepoznal, ko je videl opero v Bolšoj teatru in jo po prizoru zastrupitve zapustil in naročil, da v Pravdi skladatelja napadejo. Mcenska lady Macbeth je bila v Sovjetski zvezi več kot 30 let prepovedana.
Stalin je premiero v Sankt Peterburgu leta 1934 zamudil in je postal na opero pozoren šele potem, ko je postala izjemno popularna. Medtem so opero že uprizarjali v Metropolitanski operi v New Yorku in prav v času napada Pravde na Šostakoviča (1936) tudi v Ljubljani. Ta podatek zdaj vnašajo v vse svetovne zgodovine te opere. Sam semga videl v gledališkem listu Maggio Musicale Fiorentino ob uprizoritvi v Firencah.
Lady Macbeth iz Mcenskega okraja po romanu Nikolaja Leskova iz leta 1864 — ne po Shakespearovi tragediji —, je nekakšno zakonsko mučeništvo nedolžne žene, neveste, mladenke, ki se je poročila v bogato družino in po petih letih življenja z anemičnim možem ne more imeti otrok. Boris jo jasno obtoži, da je kriva ona. Takrat so bili prepričani, da je samo ženska lahko jalova, moški nikoli.
Šostakovič je precej brutalno udejanil prizor Borisove zahteve prisege zvestobe na kolenih, ko Katarinin mož Zinovij nenadoma mora na pot. Kot da bi vedel, da se bo nekaj zgodilo. Ta psihoanaliza je v Šostakovičevi operi zelo moderna. Boris ne nadzoruje samo dela svojih delavcev, ampak tudi vse v družini, predvsem sina in najbolj seveda nevesto.
Sopranistka Nina Stemme v vlogi Katarine Lvovne Izmajlove, “lady Macbeth iz Mcenskega okraja”, in tenorist Brandon Jovanovich v vlogi Sergeja, njenega ljubimca, davita tenorista Maxima Pasterja v vlogi Zinovija Borisoviča Izmajlova, Katarininega moža. — [Fotografija: Thomas Aurin/Salzburger Festspielen]
Efektno, brez napake
Scenograf ni napravil nobene napake. Morda je na koncu manjkala vizija jezera, o katerem poje Katarina; globokega in temnega, v katerem se bo utopila, razočarana nad še enim, zadnjim izdajstvom, ki ga je v življenju doživela. Boris se ni spremenil in ga je sama zastrupila, njegovega sina Zinovija sta skupaj zadavila z ljubimcem Sergejem, potem pa mu je na kazenski poti v Sibirijo dala poslednje, kar je imela — svoje volnene nogavice, ker se ji je zlagal, da si je poškodoval noge in potrebuje toploto. V resnici je bila to cena za odprt seks s Sonjetko, ki mu je jasno postavila pogoj, kaj hoče, predno bo šla z njim.
Tu je Šostakovič zelo krut, morda aktualen, da ne rečem sodoben — čeprav so nekoč zaradi takih stvari padale kronane glave, kot smo videli v Donizettijevi operi Anna Bolena o Anne Boleyn, drugi ženi Henrika VIII.
Morda sta v operi še največji presenečenji uboj ljubimca, izdajalca in morilca Sergeja, ki ga ubije podkupljen policijski paznik, in Katarinino razmišljanje z zanko okrog vratu, kako se bo utopila. A potem zajame Sonjetko, dá tudi njej zanko okrog vratu, jo zvleče na vrh stavbne konstrukcije, potem pa obe zgrmita z zankama okrog vratu navzdol kot obešenki.
Šlo je za uboj in samomor, odrsko pa je bilo storjeno zelo efektno, tako da ni bilo opaziti, da so obesili lutki, medem ko sta se ženski v sekundi ali še manj skrili za zid. Običajno v predstavah Katarina pahne Sonjetko v vodo in potem še sama skoči vanjo.
Množični prizor iz Šostakovičeve opere Lady Macbeth iz Mcenskega okraja v veliki fesivalni dvorani v Salzburgu. — [Fotografija: Thomas Aurin/Salzburger Festspielen]
Smisel za intimne in množične prizore
Režiser Andreas Kriegenburg je imel velik smisel za vse prizore, tako najbolj intimne kot množične. Dajal je poudarek, tako kot Šostakovič, na družbeno grotesknost Rusije v porevolucijskem novem času. Posamezniki so samo vizija nečesa, ki se ne uveljavlja drugače, kot se je že nekoč, v fevdalni Rusiji, in se bo ali se že, v prav tako sodobnem svetu, kjer najbolj trpijo nedolžni in čisti ljudje.
Šostakovičeva glasba je moderna, zna slikati vse detajle, spremembe, za vsak prizor ima svoj koncept, nove in nove, neponavljajoče se ideje, stilne detajle, zvočne efekte, zna uporabljati inštrumente in njihovo zvočno tipiko. Odrsko dogajanje generira glasbeno vizijo, udejanja zlitost vsebine, oblike in zvočnega ter glasovnega ujemanja. Šostakovič v svoji operi nima praznih mest, ne dolgovezi, ker natanko ve, koliko minut je vreden posamezni prizor, da ga glasbeno opiše v celoti ali od A do Ž. Tu je nedvomno zelo efekten in prepričljiv.
Basist Dimitrij Uljanov v vlogi Borisa Timofejeviča Izmajlova obtožuje sopranistko Nino Stemme v vlogi svoje snahe Katarine Lvovne Izmajlove, da je jalova. — [Fotografija: Thomas Aurin/Salzburger Festspielen]
Odlični vsi od glavnih pevcev do dirigenta
Med pevci so bili odlični vsi glavni pratagonisti. Morda še najbolj basist Dimitrij Uljanov kot Boris Timofejevič Izmajlov. Imel je vse, od glasu do fizične postave in dramatične drže, igre, želje, nekaj malega celo lirične nostalgije, a najbolj nadzora, kaznovanja in sadizma.
Močna je bila sopranistka Nina Stemme kot Katarina Izmajlova. Tu učinkuje bolj zrelo, ne tako naivno, a nepotešeno skozi leta neudejanjenega in nekonzumiranega zakona. Očitno pokaže, da bi se rada parila in dokazala, da ni jalova ona, ampak njen mož. Glasovno je bila odlična v srednjih in nizkih legah, v nekaterih višinah pa postaja njen glas rahlo rezek in moteč, kar pa je skušala čim bolj prikriti. Nedvomno je odlična igralka.
Tenorist Maxim Paster je bil Zinovij Borisovič Izmajlov. Deloval je kot nekdo, ki je sam sebi v napoto in bi rad čim prej kam izginil. Smrt išče sam, a je prešibak zanjo, zato mu prideta na pomoč žena in njen ljubimec. Kako levje vse zveni v tej človeški psihoanalizi! Tenorist Brandon Jovanovich je bil ljubimec Sergej. To je tip ljudi, ki ne delajo nič, so neskončno samozavestni, izzivalni in ne razmišljajo o ničemer drugem, kot na ženske in na seks z njimi. Vse je premišljeno, čeprav ne brez strasti, a se kaj hitri iztroši in ženska postane zanje dolgočasna, ne pa zveza z njo zrelejša.
Največje zasluge za uspeh predstave pa je nedvomno imel dirigent Mariss Jansons z orkestrom Dunajskih filharmonikov in zborom dunajske Državne opere. Izdelal je vsak detajl, poiskal pravi izraz tako v orkestru kot solistih in zboru, imel je pod nadzorom vse dinamične kontraste in je ves čas skrbno pazil, da orkester ne bi preglasil pevcev. Morda bi si na nekaj mestih lahko privoščil še več zvočnega razkošja, saj je velika festivalska dvorana dovolj voluminozna in bi dramatičnost odrskega dogajanja tako le še stopnjeval. Prav Jansons je na koncu požel največje aplavze in ovacije navdušenega občinstva.
V dvorani sem poleg nemške kanclerke Angele Merkel opazil tudi Plácida Dominga.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v ponedeljek, 7. avgusta 2017, pod naslovom Nevarna vizija Katarine Izmajlove, da je treba zastrupiti vse ljudi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.