Za Pahorja nismo državljani. Za Pahorja smo samo volilci.

“V petek [danes, op. ur.] bomo izvedeli, kdaj bomo dobili novega — ali pa starega novega — predsednika republike. In čeprav se bo kampanja uradno začela šele mesec dni pred tem, se je za marsikoga že zdavnaj. To je končno neposredno priznal tudi aktualni šef države, Borut Pahor. Tokrat je bil — v enem samem dnevu — kajakaš, tabornik in sladoledar.”

Precej neopazno je šlo mimo javnosti Pahorjevo priznanje v prispevku Pop TV, pospremljeno s tem citiranim besedilom.

Priznanje česa? Na dan, ko je opravljal kar tri samopromocijska opravila, je mimogrede navrgel:

Novinarka: “Se volilna kampanja za vas je že začela ali je še?”

Pahor: “Zame se nikoli ni končala.”

Čeprav se je novinarka malce jezikovno zapletla, je bilo njeno vprašanje dovolj jasno. Predsednikov oz. kandidatov odgovor, podan s polno resnostjo in očitno izven šaljivega konteksta, ne pušča nobenega dvoma.

Eno ali drugo

Pahorjev odgovor je v bistvu kolosalno pomemben. Da se Pahor nikoli med svojim mandatom ni odpovedal kampanji, sem na svojem blogu in na tej strani zapisal že velikokrat. Zdaj pa smo dobili še nedvoumno in neposredno potrditev iz prve, njegove, predsedniške roke.

Če dobro in temeljito razmislimo, so posledice Pahorjevega priznanja porazne: Slovenija je v njegovem mandatu 2012–17 imela in še ima predsednika, ki prostodušno priznava, da ni opravljal svojih predsedniških dolžnosti.

Nemogoče je namreč trditi, da predsednik Republike resno opravlja svoje delo, če obenem trdi, da je bilo poslanstvo, ki ga je vodilo, ves čas v funkciji naslednje volilne kampanje.

To nam zdaj pušča samo eno možnost obravnave — in sicer, da smemo ali celo moramo vsa njegova ravnanja v zadnjih petih letih gledati v tej luči.

Državniškega obnašanja pri njem nismo opazili. Skrbi za dobrobit države in politično modrih dejanj tudi ne. Vse skupaj je bila bolestna bitka za naklonjenost volivcev, ki bodo napolnili njegov ego in mu prinesli podaljšanje mandata. Da je lahko neko dejanje oboje hkrati?

Ne bo šlo. Eno ali drugo.

Sladoledar, kajakaš, tabornik

Skratka: morda je to najpomembnejše priznanje, ki smo ga slišali iz ust ljubljenca množic, sladoledarja, kajakaša in tabornika — samo priznanje, omejeno na tisti vroči dan.

In potem se je predsednik, ki je bil pri tabornikih s svojim tetoviranim delfinčkom in megafonom v roki videti kot kakšen mlečnozobec iz filma Gremo mi po svoje, podal na svojo pešpot po širni Sloveniji od Goričkega do Pirana z imenom Po dolgem in počez.

Pahor ne gre po svoje. Gre premišljeno. Kot da bi se bal, da mu ne bo uspelo preznojiti vsake pedi domače zemlje s svojo prezenco in prepričati še tistega zadnjega volivca. Kampanja se ne samo nikoli ni končala, z njo je bil ves čas patološko okupiran. Zdi se obseden s tem, da mora fizično osvojiti tudi najbolj bogu za hrbtom skritega in oddaljenega volivca.

Iz njegovega priznanja, da se kampanja nikoli ni končala, sledi, da ne obstajajo državljani. Obstajajo samo volivci, ki zate oddajo glas na naslednjih volitvah.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v sredo, 9. avgusta 2017, pod naslovom Pahor prizna, da se kampanja nikoli ni končala. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.