Krivo je pivo

Nadaljevanje in konec predvčerajšnjega in včerajšnjega članka Pitje piva je postalo prava znanost in Primer Tomić-Grims ali toplo pivo (2.) z okusom po urinu.

Spomladi 2005, ko smo na takratnem Žurnalu pripravljali nulto številko Časa — dnevnega časopisa, ki sem si ga zamislil dve, tri leta prej in pripravljal z avstrijsko Styrio —, sem za naslovno zgodbo magazinskega snopiča izbral zgodbo o pivu. Politično spornem pivu.

Stvar je bila v tem, da se je neka majhna italijanska pivovarna — takrat se temu še ni reklo mikro- — spomnila polniti pivo pod blagovno znamko Birra dalla storia z nalepkami s Hitlerjem, Mussolinijem in Stalinom. Ker nimam pri roki arhivskih izvodov Časa (ki je “izšel” 12. maja 2005) — in ker še nismo imeli spletne strani —, lahko postrežem kvečjemu s tem še najbolj uporabnim linkom iz britanskega Telegrapha.

Tekst za Čas Magazin je napisala Saša Banjanac Lubej in ga povezala z domnevnim problemom Heinekenove rdeče zvezde, dodali pa smo še kolumno Aleša bog mu daj mir Debeljaka z naslovom Pentagram, večni simbol upanja.

Črne živine na drnovšku

Takrat smo dva tedna garali kot črna živina cele dneve do 10. zvečer. Po šihtu smo hodili v Žmauca na pivo. Pili smo, dokler nas niso vrgli ven. Nismo bili pijani, ker smo bili tako naspidirani. Zjutraj pa jovo na novo. Ob 8. na Dimičevi. Ena boljših epizod v mojem življenju.

Naš dizajner z Dunaja, ki je doma pil striktno heineken, je v Sloveniji prešaltal na drnovška. Unionov smile z limono, če ste že pozabili. Spomnim se, kako je Helgeja Schalka zabavalo, celo že fasciniralo, da ima neka država predsednika s kislim nasmeškom in da vox populi po njem poimenuje pivo.

Sicer pa mi je še danes uganka, zakaj je Union skenslal pivo, ki je bilo v tistih letih prava uspešnica (in definitivno boljše od corone ali sola). Ukinitev blagovne znamke smile je bila po mojem kolateralna škoda prevzema Uniona.

Me prav zanima, kako se kaj danes prodaja laški bandidos, ki je smile na silo izpodrinil. To še kdo pije? Sam ga nisem nikoli niti probal.

Samo laško, samo union

Moje prvo pivo v življenju je bil zlatorog. Z dvema naglasoma: zlátoróg. V Mariboru ni bilo uniona. To ni urbana legenda, da (do) leta 1980 in še malo čez v lokalih vzhodno od Trojan ni bilo uniona, zahodno pa ne laškega. To je bilo res.

Pa to še ni največje slovensko čudaštvo glede piva. Čez leta, ko sta Union in Laško “že” izvažala pivo v vse slovenske regije, so še vedno obstajali lokali, ki so ponosno izobešali izveske z napisi: “Točimo samo laško” ali “Točimo samo union”.

Kako se je lahko pub reklamiral s tem, da toči samo eno pivo? Je to komparativna prednost? Ali samo gentrifikacija natakarske nesramnosti, da ti prinese generično pivo, ne da bi te vprašal, katero želiš? Ker ja, tudi to je obstajalo.

Pils, skol

Prvo pivo, ki sem ga kupil, pa je bilo prav mariborsko. Talisov pils. Ali skol. Skol kot na zdravje po skandinavsko in kot Skol na vogalu Trga svobode (khm!) s Partizansko (khm!). Zraven Talisa. Prva parna pekarna pizz v Mariboru. Ne pred ljubljansko Parmo, ampak takrat enkrat. Po mojem sem bil na koncu osnovne šole.

No, oče me je vsak dan pošiljal po pivo v trgovino, ko je imel ledvične kamne. Pa saj ni dolgo trajalo. Pa enkrat smo imeli v stanovanju pleskarje, ki so skoz žlampali.

Bil sem star kakšnih deset, dvanajst let, ampak v tistih časih se je zdelo najbolj normalno, da starš pošlje otroka po pivo (ali cigarete). Ker otroci ne pijejo alkohola in ne kadijo. Logično, ne?

Kdo se je spomnil, da otrok ne sme kupiti cigaret ali alkohola? Še malo, pa jim bodo prepovedali samim kupovati čokolado in bombone.

Nimamo več svojega piva

Slovenija je danes tam, kjer je, in taka, kakršna je, zaradi pivovarske vojne. Leta 2001 je Laško prevzelo 25% Uniona. Leta 2003 je prevzelo 25% Dela. In tako naprej. Začelo se je z in-house dizajniranimi izveski, končalo pa z poslovnim in-breedingom in nacionalnim in-teresom.

Pivo je uničilo Slovenijo: sesulo je moralne standarde v politiki in gospodarstvu ter destabiliziralo medije. Samo še ta odstavek iz moje kolumne v Dnevniku izpred skoraj desetih let:

“Pred desetimi leti [1998] je bila priljubljena reklama za laško pivo […]. Sicer polnoleten, čeprav za oglaševalsko korektnost premlad paglavec z oranžnimi lasmi [klicali so ga Suki, prodajal je snowboarde v Obsešnu, op. MC] je v njej razlagal, da je v življenju zamenjal dve državi, tri fotre, štiri barve las in šest najljubših bendov — ampak laško je pa še vedno zakon!”

“Sam bi danes dodal tole: v tem času smo zamenjali tri predsednike, štiri vlade in skupaj kakih pet direktorjev ATVP in UVK — ampak Pivovarna Laško je pa še vedno zakon!”

Update: do danes [2017] smo od takrat [2008] zamenjali še dva predsednika (skupaj torej 5), še 5 vlad (torej 9) in še enkrat toliko direktorjev ATVP in UVK (torej kakih 10).

Koliko pa smo v tem času po zaslugi mikropivovarn zamenjali piv, pa nihče več ne šteje. Pravzaprav spolh nimamo več svojega piva. Kar je edino normalno.