Posledice vudu ekonomije: Večina ameriške rasti po 1980 v žepe premožnih

Spodnjo sliko, ki kaže dramatično povečevanje ameriške neenakosti skozi čas, sem v različnih variantah sicer že predstavljal. Novost je zdaj ta, da v eni sliki pokaže dve različni časovni distribuciji rasti dohodkov po dohodkovnih percentilih v ZDA.

Siva krivulja kaže, da so do leta 1980 — natančneje, v 34 letih po 2. svetovni vojni (1946–80) — dohodki bistveno hitreje naraščali ljudem z nizkimi in najnižjimi dohodki.

V naslednjih 34 letih — po letu 1980, do 2014 — pa se je zgodba obrnila. Rdeča krivulja kaže, da so dohodki najhitreje naraščali tistim z višjimi dohodki, daleč najhitreje pa zgornji stotinki najbogatejših v 99,99. percentilu.

Ali drugače povedano: v zlatem obdobju prvih treh in pol desetletij po 2. svetovni vojni so revnejši hitreje povečevali svojo blaginjo in po dohodkih dohitevali bogate, po letu 1980 pa se je njihova blaginja povečevala le komajda in začela drastično zaostajati za premožnejšimi.

Nateg

Slika tudi pokaže, kakšen gromozanski nateg je bila Reaganova ekonomska politika s svojim sloganom “trickle-down economics“.

Tako imenovana reaganomika ali tudi vudu ekonomija je temeljila na dveh predpostavkah. Prva je bila ta, da bo znižanje davkov premožnejšim povečalo njihove prihranke, spodbudilo naložbe in zagnalo gospodarsko rast.

Druga predpostavka pa je bila, da se bo ta učinek povečane gospodarske rasti skozi nove službe in višjo rast dohodkov prelil navzdol (“trickle down”).

Kot sem tukaj že nekajkrat pokazal s pomočjo različnih raziskav, do prvega učinka — da bi znižanje davkov spodbudilo gospodarsko rast — nikoli ni prišlo. Nižji davki pač ne spodbujajo gospodarske rasti. Ne v ZDA ne v drugih državah. O tem pišejo tudi Thomas Piketty, Emmanuel Saez in Stephanie Stantcheva v tem članku iz leta 2011.

Slika pa tudi ilustrira, da tudi drugega, trickle-down učinka ni prišlo. Tudi drugod ne. Na spodnji sliki lahko vidite, kako je IMF sesul trickle-down ekonomijo:

Deficit gor, deficit dol

Tako se začne zgodba o izvoru drastično povečane ameriške neenakosti. Seveda k temu niso prispevali samo nižji davki tistih z najvišjimi dohodki, temveč tudi ukrepi, ki so temu sledili prav zaradi znižanih davkov.

Nižji davki so namreč drastično povečali proračunski deficit. Najprej v času Reagana in nato G. H. W. Busha. Potem je Clinton v dveh mandatih davke zvišal in deficit izničil. Za njim pa je George W. Bush z znižanjem davkov še enkrat pridelal velik deficit.

Večji proračunski deficit je postal ključni argument konservativcev, da je za njegovo zmanjšanje treba zmanjšati socialne pravice in transferje ter javne izdatke za šolstvo, zdravstvo in infrastrukturo. Vse to pa je še poslabšalo možnosti tistih z nizkimi in srednjimi dohodki, da pridejo do ustrezne izobrazbe in zdravstvenega varstva ter dobrih služb in da bi po dohodkih dohajali premožnejše.

Perverzna zgodba

Dejanski motiv za znižanje davkov so bili davčni prihranki bogatih, vendar v škodo tistih spodaj in na sredini. Tudi konzervativni guru Milton Friedman — ki se je sicer zavedal, da bo znižanje davkov povečalo deficit — je to politiko podpiral, ker je v tem videl priložnost za omejevanje javnih izdatkov.

Zgodba je perverzna. Tako kot zgornja slika, ki kaže, kako lahko skupina najbogatejših nastavi svojo politično garnituro in za nekaj desetletij obrne ekonomske politike v korist zelo majhne elite in v škodo velike večine populacije.

Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 9. avgusta 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Posledice vudu ekonomike: Večina ameriške rasti po 1980 šla v žepe premožnih. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.