Pitje piva je postalo prava znanost

Se opravičujem, da zamujam pet dni, ampak da obstaja mednarodni dan piva, sem izvedel šele letos prav tega dne — prvi petek v avgustu — po zaslugi tistega zoprnega Brendana O’Neilla, urednika spletne revije Spiked, ki ga je Žiga Turk včasih kar naprej citiral in retvital.

Tokrat je O’Neill v Spectatorju napisal zabaven, ampak pameten članek o hipsterski obsesiji s craft pivi in nasplošno o snobifikaciji in dedemokratizaciji pitja te nekoč najbolj prijazne in preproste plebejske pijače. Med alkoholnimi, seveda. 

Pivo je precej fascinantna pijača v smislu družbene simbolike, ki se v njej peni. Z ekspanzijo, da ne rečem modo craft piva je ta zgovornost prišla samo še bolj v ospredje in postala še natančnejša.

Tudi v Sloveniji, ki ima že od prej bogato polpreteklo zgodovino pivovske podružbljenosti. Spomnite se pivovarske vojne. Spomnite se Delove nove laške flaške. Spomnite se drnovška (smile z limono). Spomnite se komunajzerja v Lidlu.

Aja, to je bilo prejšnji teden.

Cela znanost

V nadaljevanju bom na kratko navedel nekaj svojih in O’Neillovih pripomb o kulturnih in socialnih spremembah, ki jih je alternativno pivovarstvo vneslo v naš vsakdanjik. Jutri pa še malo več o družbeno-političnih zadevah.

Spoznati se na pivo je postalo prava znanost. Jaz sam sem se še ne tako davno rad šalil — kar pa ni bilo daleč od resnice —, da so mi vsa piva ista razen guinnessa.

Danes pa strašne dileme: ale, pale ale, India pale ale, ležak, stout, porter, pšenično? Vsake toliko preberem, katero je katero in kakšno, pa si nikoli ne zapomnim za dolgo. Ne ljubi se mi o tem razmišljati, ko pridem v lokal.

Mimogrede, ali v slovenščini obstajajo besede za vse te vrste in variante piva?

In potem znamke! Naj naročim pelicon, bevog, human fish, reservoir dogs, mali grad, tektonik? Ali kakšno tuje? Že slovenskim komaj sledim.

Opažam, da v istem lokalu pogosto naročim isto pivo. V Magdi ne vem katerega kellerja, v Žmaucu o’haro, v Dvornem baru guinnessa, v Krakovcu mahou, v SEM-u pelicona, v Aniki nefiltriran union. Pa ne, da bi ta piva bile tam specialitete ali edino pivo, ki ga točijo ali strežejo.

V trgovini redko kupim pivo. Morda kdaj za v dvoje, ampak če že, potem naj bo izbira, da lahko eksperimentiram. Tu in tam grem firbce past v Pivoljuba ali v Že v redu Primož, kupim kaj pa samo izjemoma. Sam doma ne pijem piva. Never, ever. Dvomim, da sem si v celem življenju kupil za domov več kot tri flaše piva.

Pivo ni vino

Brendan O’Neill pravi, da hipsterjem odpusti vse — brade, vinilke, kaskaro —, samo tega jim ne odpusti, da so iz piva naredili tako dramo. (Moj prevod.) Pa da so začeli pivo srkati. (Moj bold.)

Nekaj je na tem, da ti je (bilo) vseeno, katero in kakšno pivo piješ. Ne seveda v tem smislu, da te ne zanima, kaj zlivaš vaše, samo da bi se instantno odžejal ali se ga magari napil.

Pivska ignoranca ima svoj smisel, če že ne čar. Če se ti zahoče pivo, boš naročil pivo in se ne boš ukvarjal s tem, katero je primerno za tvoje trenutno razpoloženje ali kaj šele za to priložnost. Pivo vendar ni vino, za božjo voljo!

Kdor hoče razumeti današnjo popularnost butičnega piva, naj si prebere retorično vprašanje, ki nam ga kot potrošnikom zastavlja zgoraj omenjeni Pivoljub na spletni strani:

“Želite vstopiti v svet piva kot individualist, ki mu okusa ne diktira propagandni aparat multinacionalnih pivovarn, ampak ga izbira sam?”

Nadaljevanje jutri.