Srce sklepa krog resnice. Slediti sebi ali ne?

Dneve preživljam v enem najbolj romantičnih evropskih mest. Med kataloško in katoliško romantiko, dih jemajočo renesančno umetnostjo in toskanskimi griči so vsi manjši od mene. Včasih je videti, kot da prihajam iz nemega filma, le da tukaj veljam za severnjaško visoko in balkansko veselo.

Turisti so od daleč videti kot speštane muhe in mi gredo vedno bolj na živce. Domačini spoznavajo ljudi na avtobusnih postajališčih in med čakanjem v vrsti za kruh brez soli, ki bi ga bilo treba zakonsko prepovedati. Lokalnih trgovinic je še vedno v izobilju, čeprav staroselci pravijo, da njihova kultura izumira, ker jo izpodriva ulični Bangladeš. 

Naproti mojega stanovanja je popravljalnica svetil. Spominja me na roman Mojster in Margareta. Čakam, da bo nekega dne nekdo stopil iz nje in me nagovoril, naj prodam svojo dušo. Kakšen posel bi sklenila?

Kako so končale tiste, ki niso tekle zase?

Bila sem ženska, ki ne teče zase. Spomnim se, kako so končale tiste, ki niso tekle zase: Ema Bovary se je ubila, Ana Karenina se je ubila, Veronika se je odločila umreti, pa ji ni ratalo.

Vse je mogoče. Tudi najslabše. Tudi to, da umreš, ko se v resnici nočeš ubiti, pa ti spodleti. Življenje ni priročnik za telebane, da bi se ga naučili na pamet. Biti aktivno soudeležen v lastnem življenju je pač jeba. Jebiga. Tega ne zmore vsak. 

Ljudje si predstavljajo, da sem pred nekaj meseci šla sanjam naproti. Lažje si je predstavljati tuja življenja kot pa lastno.

Toda ko sem svojo dušo prodala v zameno za referenco ene od priznanih evropskih institucij, se mi je v nekem trenutku zazdelo, da sem izgubila čisto vse. In to samo zato, ker nisem želela izgubiti sebe. Bilo je zaradi tihega pričakovanja in primitivnega nagona, da so moški lovci, ženske pa ognjišče med odločanjem o eksistenci in sklepanju kompromisov okrog tega.

Vzorec med cenjenimi profesorji

Znanka me je že kmalu po mojem prihodu opozorila na vzorec, ki ga opaža med cenjenimi profesorji, ki jih gosti naša institucija. Njihove žene imajo izobrazbo najboljših univerz, vendar so pristale na to, da so samo možev podaljšek. Spremljevalke. Prisotne, a nikoli aktivne.

O podobnem sva razpravljali z našo najmlajšo pripravnico. Sredi dvajsetih je. Pripoveduje mi, da je njeno bivanje v Italiji preizkus, ali lahko živi s svojim fantom. Preseneti me, da si deliva vzorec, ker tudi moja pot sem je bila preizkus mojega razmerja.

Po koncu pripravništva, pravi, se bo morala vrniti v domovino, čeprav bi rada ostala. Bo fant šel z njo? Pravi, da ne. Preveč rad ima Italijo in življenje tukaj. Ni pripravljen sklepati kompromisov.

Ona je tista, ki se bo morala vedno prilagajati. Toda samo ljubezen ne bo dovolj.

Meter 50 pri starših

Mala pripravnica je samo ena zgodba. Naslednja pa je izkušnja kolegice, ki se ji je pogodba iztekla konec meseca. Njen fant: nizkorasli Italijan. Njena italijanščina: slabša od moje. Prilagojenost na novo okolje: nično.

Stereotipno gledano gre za tipičnega moškega, ki v odnosu nikoli ne bo sposoben upoštevati drugega. Drugi je tam zato, da izpolnjuje njegove želje in potrebe. De facto. Tudi če drugi vse svoje življenje zato izgublja samega sebe.

Svojega meter petdeset visokega ljubimca, ki sredi tridesetih kljub stalni službi in lastni hiši še vedno živi pri starših, kjer na vsaki steni visi vsaj ena devica Marija, prepričuje, naj gre z njo. Nekam, kjer bo dobila službo. Njej ni problem oditi.

V resnici jo briga, ali bo res šel ali ne. Ker ne verjame, da na svetu obstaja samo en partner, s katerim bi lahko živela.

Ob njej dobim občutek, da drži kot pribito, da severnjaki čutijo drugače. Da sploh ne čutijo. Jebeš ljubezen. Če ni ta, pa pride naslednji.

Če ljubiš, ljubiš. Jebeš razdaljo.

Blebetava Italijanka, ki mi je zelo pri srcu, se o ponavljajočih se vzorcih v odnosih pogovarja s strokovnjakom. Pred kratkim se je zaljubila v moškega, ki živi v njenem rojstnem kraju. Bilo je magično. Toda razdalja — stotine kilometrov — je bila zanj prevelika ovira. Ženske še vedno naivno verjamemo, da je vse mogoče. Tudi najboljše. Če ljubiš, ljubiš. Jebeš razdaljo.

Prijatelj mi pravi, da je njegova mati po 2. svetovni vojni služila kruh v sosednji Avstriji. Oče je ostal doma. Nekoč mu je poslala fotografijo, na kateri je bila v družbi nasmejanih žensk in moških. Oče je besno izrezal iz fotografije vse druge.

Res škoda, da si ni mogel izrezati lastnega srca.

Tudi ko niso v igri fizične razdalje, je srce tisto, ki sklepa krog resnice: slediti sebi ali ne slediti sebi? V vsakem primeru se lahko zgodi karkoli. Tudi najslabše. Tudi če živiš v istem stanovanju in se ti zdi, da si v resnici na Kubi, tvoj partner pa na Aljaski.

Zato jebeš načrte, predvidevanje in srčno kalkuliranje. Življenje teče in se dogaja samo po sebi.