Koliko je v resnici vreden Neymar? UEFA rabi regulacijo kot NBA

8.8.2017 / 06:08 3 komentarji
Neymarjeva obscena odškodnina za prestop iz Barce v PSG je povod za razmislek o finančni regulacije klubskega nogometa.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Rekordno težki prestop brazilskega nogometaša Neymarja iz Barcelone v Paris Saint-Germain je v preteklih tednih in dnevih upravičeno buril duhove javnosti. PSG je Barceloni zanj plačal odškodnino v višini 222 milijonov evrov, kar je dvakrat več od dosedanjega rekorda Paula Pogbaja (2016).

Naslednjih pet let bo Neymar pri PSG dobival še letno plačo v višini skoraj 45 milijonov evrov. To pomeni, da bo PSG za Neymarja efektivno plačal 446 milijonov evrov.

Gre za astronomsko, blazno, celo obsceno vsoto.

Pred dnevi smo se na Twitterju zapletli v debato, ali je Neymarjev prestop res toliko vreden in zakaj je to problem. Spodaj je nekaj misli na to temo.

Subjektivna presoja

Presoja, koliko je igralec vreden za nek klub, je seveda subjektivne narave. Ključna dejavnika sta dva.

Najprej gre za nogometaševo objektivno kvaliteto — torej za to, koliko lahko prispeva k uspešnosti moštva z goli ali s pomenom za organizacijo igre in koliko lahko klub po njegovi zaslugi pridobi sredstev od organizatorja ligaških tekmovanj in sponzorjev.

In drugič, odvisen je od marketabilnosti igralca — torej od tega, koliko lahko klub zasluži s prodajo klubskih dresov in rekvizitov z imenom in podobo nekega igralca.

Pa je Neymar tržno res toliko vreden?

Ne vem. Uprava in lastniki PSG so očitno izračunali, da lahko z Neymarjem v petih letih zaslužijo več kot 446 milijonov evrov.

Osebno sem glede Neymarjevih nogometnih veščin skeptičen. Dvomim, da bo k uspehom PSG prispeval več kot Zlatan Ibrahimović.

Neymar in Messi

Neymar je bil pri Barceloni v senci Lionela Messija. Mnogi trdijo, da mora nogometaš, če želi postati najboljši igralec na svetu, igrati v klubu, kjer bo glavna zvezda moštva.

Sam nisem v to prepričan.

Messiju se je pred desetimi leti kot mlademu talentu uspelo prebiti ob bok tedanjemu zvezdniku Ronaldinhu. Še danes se spomnim, ko sem sina za deseti rojstni dan peljal na tekmo Barcelone v španski ligi gledat Ronaldinha. Čeprav je bil Ronaldinho takrat na vrhuncu in je briljiral s svojimi potezami, pa je med občinstvom na Nou Campu najbolj završalo takrat, ko je žogo dobil mladi dolgolasi talent iz Argentine.

Messi je pozneje v klubu učinkovito zamenjal Ronaldinha in postal ne samo Barcelonin nosilec igre, temveč tudi najboljši igralec na svetu.

Pri Neymarju tega nisem opazil. Ne daje veliko golov in ni nosilec igre ob zdaj že “ostarelem” Messiju. Kadar Messi nima svojega dneva ali ko je bil poškodovan, ga Neymar ne zna učinkovito nadomestiti.

No, morda bo pri PSG naletel na idealno kombinacijo soigralcev in postal golgeter Ronaldovega tipa. V to sicer dvomim — vendar se bom z veseljem pustil prepričati.

Neymar je izjemno marketabilen. Ima všečen obraz in karizmo, kar bi — ob njegovih osebnih sponzorjih — znali ustrezno ceniti tudi pariški, francoski in svetovni navijači PSG. To bi lastnikom kluba omogočilo, da s prodajo vstopnic in artiklov z Neymarjevim imenom in podobo iztržijo za 450 milijonov evrov več, kot bi jim uspelo brez njega.

Marketabilnost

Je pa Neymar izjemno marketabilen. Ima všečen obraz in karizmo, kar bi — ob njegovih osebnih sponzorjih — znali ustrezno ceniti tudi pariški, francoski in svetovni navijači PSG. To bi lastnikom kluba omogočilo, da s prodajo vstopnic in artiklov z Neymarjevim imenom in podobo iztržijo za 450 milijonov evrov več, kot bi jim uspelo brez njega.

Predvidevam, da so to dobro preračunali, preden so dali odkupno ponudbo Barceloni.

Toda medtem ko se javnost naslaja ali zgraža ob Neymarjevi prestopni vsoti, mene skrbi nekaj drugega. Prestopne odškodnine za igralce v zadnjih letih vrtoglavo naraščajo. Iz tega pa izhaja nevarnost koncentracije na nogometnem trgu.

Tako velike prestope namreč lahko financira samo peščica največjih klubov v Španiji, Britaniji in Franciji — italijanski in nemški klubi so že zaradi drugačne lastniške strukture praktično “prerevni”.

To pomeni, da se bo kvaliteta nogometnih talentov in zvezd koncentrirala še v peščici najbogatejših klubov (z arabskimi in ruskimi lastniki) in da se bodo razlike v kvaliteti evropskega klubskega nogometa samo še povečevale.

To lahko postane nevarno. Pomeni namreč, da se bodo že zdaj neenake možnosti za uspeh še bolj drastično povečale. Klubi iz “revnih” oziroma manjših in nogometno manj zanimivih držav bodo imeli še manj možnosti za doseganje relevantnih uspehov, če so bo vsa nogometna kvaliteta koncentrirala pri peščici najbogatejših.

NBA tako, kako pa UEFA?

Tukaj bi po mojem morala poseči vmes UEFA kot organizatorka in regulator evropskih ligaških tekmovanj.

Po vzoru NBA (Severnoameriške košarkaške zveze) bi morala uvesti striktno regulacijo plačil za prestope, proračunov klubov in prestopnih pogojev.

Privatna NBA je s svojimi 70-letnimi izkušnjami uvedla striktno regulacijo (tudi) na finančnem področju — in to seveda prav zaradi omogočanja čim bolj enakih možnosti za vse sodelujoče klube.

Ključni so trije elementi. Prvi element je reguliran naborniški sistem (draft). Najboljši mladi igralci, ki želijo igrati v NBA ligi, morajo skozi postopek, v katerem klubi izbirajo igralce. Pri tem velja pravilo — poenostavljeno rečeno —, da najslabše uvrščeni klubi izbirajo prvi in s tem dobijo možnost izbrati najboljše igralce.

Dejanski sistem je sicer nekoliko bolj kompleksen in se je že večkrat spremenil. Zdaj velja, da ima 14 najslabših klubov, ki se niso uvrstili v končnico (playoff), prednostno pravico do prve izbire na draftu. Vrstni red izbiranja določi žreb. Loterijsko določen vrstni red velja samo za prve tri pozicije na draftu, medtem ko za ostalih upoštevajo inverzno razmerje zmag in porazov. Najslabše uvrščeno moštvo v sezoni ima torej 25% možnosti, da bo na draftu izbiral prvi.

Ta sistem omogoča, da lahko najslabši klubi v ligi dohitijo najboljše, saj lahko na draftu poberejo največje talente.

Salary cap

Drugi element je plačna omejitev (“salary cap”), ki omejuje letni proračun klubov za plače igralcev.

Salary cap se letno spreminja in je določen z odstotkom od skupnih prihodkov lige (trenutno dobrih 44%). V sezoni 2016–17 je salary cap za posamezno moštvo znašal 94 milijonov dolarjev, skupaj z limitom za davek na luksuz pa 113.

Zgornje meje plač igralcev so določene glede na staž igranja v ligi. Najstarejši igralci imajo pravico do najvišjih plač — tisti z 10-letnim stažem celo do 35% plačnega proračuna kluba.

To seveda pomeni, da morajo uprave klubov skrbno optimizirati izdatke in najti pravo kombinacijo med zvezdniki in “delavci”. Regulacija omogoča vzdrževanje enakih možnosti in zagotavljanje konkurenčnosti lige.

Tretji element pa je sistem trgovanja z obstoječimi igralci, pri čemer lahko klubi po koncu sezone (ali tudi vmes) prosto trgujejo z igralci in si jih med seboj izmenjujejo v paketih. Pri tem morajo paziti na salary cap.

Pogoste so situacije, ko nek klub v želji po pridobitvi odličnega igralca iz drugega kluba zanj ponudi nekaj svojih igralcev z nižjimi plačami. To klubom omogoča sprotno prilagajanje glede kvalitete igralne strukture moštva, vendar tako, da ne ogrozi enakih možnosti vseh klubov.

Glede na trende v evropskem nogometu bo UEFA pod Čeferinovim vodstvom morala razmisliti o uvedbi podobne regulacije tudi v evropskih klubskih ligah. Sicer se bo Liga prvakov sprevrgla v ligo peščice najbogatejših klubov z množico revnih statistov.


OpombaTekst je bil objavljen v soboto, 5. avgusta 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Je Neymarjev pristop res vreden več kot 220 mio evrov in zakaj potrebujemo regulacijo. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE