Turisti naj zapravljajo ali pa grejo

4.8.2017 / 06:08 1 komentar
Domačine eliminiraš z višanjem stroškov. Center jih zlomi, ključe pa nato prevzamejo preračunljivci delitvene ekonomije.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zdi se, da je poletje postalo ujetnik lastnega uspeha. Tople noči in neobičajno veliko prostih sončnih dni ustvarjajo nekakšen paralelni svet, v katerem vesolje človeških rok grabi za novimi doživetji in brezkrajnimi užitki. Pa čeprav se je dopust iz prijetnega oddiha, kar je nekoč bil njegov osnovni namen, sprevrgel v nizanje izrednih razmer, ki jih nakazuje že zgodnja pomlad z idejo oblikovanja idealnega poletnega telesa.

To se skupaj z visokimi temperaturami samo še stopnjuje v projektno gonjo za atraktivnimi dogodki, osveženo garderobo in nabirko novih in zanimivih ljudi v (spletni) vsakdan.

Ko pa odpotuje sodobni Slovenec, se vse skupaj lahko še nekoliko zaplete. Ker on je aktiven. Mora na kolo. Teči. Ali supati. Izkoristiti mora vsak, ampak res vsak trenutek svojega diha na tujem — pa četudi je za to treba sredi noči izpluti s pedalini.

Reševalna akcija sledi.

Pod staro figo ali na letalo?

Turistična industrija je močna in mestoma brutalna, kot da je v njej nekaj tobačnega. Človeka je prepričala, da mora potovati, ker da mu potovanja širijo obzorja in delajo svet prijaznejši. Ljudi pa strpnejše. In bolj dojemljive za manj običajne dogodke in pojave. (Dnevnega jurišanja sovražnosti to sicer ne zmoti, kvečjemu nastopa kot spodbuda za naprej.)

In ker je pritisk, da je treba iti (in zalagati družabna omrežja z vtisi in fotografijami), tako močan, niti ne čudi, če se silijo na pot tudi tisti, ki so jim te stvari odveč in bi let na tujo obalo najraje zamenjali za mogočno senco svoje stare fige, knjigo, ki ni za na plažo, in ptičje repenčenje spod oblakov.

Kult in poslanstvo

A kapitalistična kompozicija se ne vrti zaradi takih. Poganjajo jo tisti, ki s svetlobo v očeh in s strastnimi besedami pravijo, kako radi da spoznavajo tuje kulture in jezike. Da jih zanima, kako drugi razmišljajo in gledajo na svet. Iz sebe ustvarjajo malone kult, iz svoje poti pa poslanstvo.

Ko jih tako poslušate, imate lahko sarkazem pod nadzorom samo s zgovornim molkom in praznim pogledom. Znano vam je namreč, da jim je za druge ljudi vseeno.

In če jim je vseeno za ljudi iz domačega mesta, zakaj bi jim bilo vendar mar za ljudi iz drugega mesta na drugi celini? Če jim tema zagrne oči že ob pokrajinsko obarvani slovenščini, kako lahko medlijo od navdušenja nad jeziki, ki jih sploh ne razumejo? Ko v iskanju, če ne že kar izmišljanju boljših možnosti zase med letom spodjedajo vse in spodnesejo vsakogar, ki jim preči pot, ali res lahko v tistih dveh tednih tako drastično predrugačijo svojo naravo?

Jim daje vero v kaj takega deljenje sponzorskih majic in trdih osladnih bombonov otrokom, ki so obkolili njihovega terenca? (Da se pač speljejo in ne puščajo odtisov rok na pločevini?)

Čeprav turisti naredijo mesta bolj dinamična in v njih prinašajo svojo radoživo in vedoželjno energijo, pa je v njihovih pogledih, manično željnih novih podob in doživetij vendarle tudi sled patološkega. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Karmična bolečina zahodnega sveta

Z idejo o ljubezni do bližnjega, o razumevanju ali celo usmiljenju nemara res verjamejo, da zdravijo karmično bolečino zahodnega sveta. In blazno jih vznemirite, če nanje gledate kot na turiste — ker oni pravijo, da so popotniki. Čeprav drago plačujejo za turistične pakete, ki jim omogočajo skakljanje (in fotografiranje) ob trpinčenih slonih, posedanje (in fotografiranje) ob travmatiziranih tigrih ali poplesavanje (in fotografiranje) z bosonogimi domačini v plemenskem okrasju.

Ljudje pa večinoma le niso obsedeni z eksotičnimi destinacijami in poletnim reševanjem sveta, temveč si raje izbirajo bolj tradicionalne turistične cilje.

Čeprav turisti naredijo mesta bolj dinamična in v njih prinašajo svojo radoživo in vedoželjno energijo, pa je v njihovih pogledih, manično željnih novih podob in doživetij vendarle tudi sled patološkega. Zato najbrž ni težko razumeti, da domačini iz najbolj zaželenih počitniških destinacij ne morejo več simpatizirati s hrupnimi turisti v zlizanih japonkah ali supergah strupenih barv, ovešenimi z nahrbtniki in opletajočimi s selfi palicami. Pa vsa tista oblačila v bež odtenkih na velikih trebuhih in kratkih nogicah. Ropotavi kovčki na kolesih.

Miru nam dajte. Pa denarja!

Veliko ljudi ne pomeni nujno veliko denarja ali sreče. Pomeni lahko veliko problemov. Vem, časi so takšni, da so probleme zamenjali izzivi, a recimo temu sunek nostalgije.

Domačini se počutijo okupirane, omejene v svojih navadah, onemogočene na svojih običajnih poteh.

A nekaj patološkega je tudi v njihovi slabo prikriti želji, da bi si turisti njihov kraj ogledali s pomočjo aplikacije od doma, magari s 3D očali, kraj sam pa naj obiskujejo samo najbolj razsipni in hkrati dostojni predstavniki človeške vrste. Nobenih ponočevanj, nobenega vpitja na ulicah, nobenih piruet, ki fotografijo naredijo izstopajočo, nobenega uriniranja ali celo bruhanja po kotih zgodovinskih stavb.

Pravzaprav so domačini precej praktični. Radi bi (svoj) mir in (njihov) denar. Mračnega pogleda in s stisnjenimi ustnicami gledajo, kako se trgovci s svojo ponudbo scela prilagajajo navadam in potrebam obiskovalcev, kako v centru mesta niti žeblja ni več mogoče kupiti, zapestnic in spominkov pa povsod brez števila.

Domačini izgubljajo mesta, mesta pa identiteto

Ko postanejo slikovita mestna središča platforma za kopičenje denarja, postanejo domačini odveč. Če so stari in navidez avtohtoni, so sicer lahko posrečen motiv za kakšno fotografijo, v nasprotnem primeru pa so samo motnja v sistemu, ki jo je mogoče kreativno (če že nočete nostalgije) zaobiti z višanjem cen najemnim in nepremičnin in drugih življenjskih stroškov.

Predrago središče jih počasi le nekako zlomi, zato se umaknejo nekam na obrobje. Ključe pa vse prevečkrat prevzamejo preračunljivci iz sivih con, ki jašejo na valu delitvene ekonomije.

Zato ne čudi, če z naraščanjem turizma narašča tudi število mest, ki so že omejila obisk turistov ali sprejemajo ukrepe, s katerimi bi zajezila vse teže obvladljivo invazijo.

(Kar brez skrbi: mirno lahko rečete “invazija turistov”, ne da bi vas s peno na ustih obtožili sovražnega govora, kot če bi rekli “invazija beguncev in migrantov”.)

Čudi pa, da smo se pustili prepričati, kako pomembno je iti, ne pa tudi občutiti.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE