Fake news: Laž v času interneta ima dolge noge
Konec junija je tiskovni predstavnik NASA moral zanikati, da na Marsu vzpostavljajo kolonijo otroških seksualnih sužnjev. Šlo je za trditve na programu InfoWars, ki ga vodi alt-right teoretik zarot in radijski voditelj Alex Jones.
Jonesove oddaje so v ZDA izjemno priljubljene, prenaša jih kar 118 radijskih postaj. S širjenjem neokusnih traparij ima bogate izkušnje. Med predsedniško kampanjo je razširil govorice o pedofilski mreži, ki da jo Hillary Clinton in Demokrati organizirajo v kleti neke pizzerije na obrobju Washingtona. Hillary se je zadeva zdela preveč butasta, da bi jo demantirala.
No, Pizzagate se je končal tako, da je v pizzerijo (ki sploh nima kleti) vdrl človek, ki je hotel preveriti resničnost govoric in začel streljati. Žrtev ni bilo.
Še mesec dni po volitvah je skoraj pol republikanskih volivcev še vedno verjelo v teorijo, Jones pa si je prislužil novinarsko akreditacijo za v Belo hišo in izjavo Trumpa juniorja, da si zasluži Pulitzerjevo nagrado.
Protokoli sionskih modrecev
Lažne novice — tudi takšne z daljnosežnimi in tragičnimi posledicami — sicer niso nič novega. Spomnimo se samo antisemitskih Protokolov sionskih modrecev, ki so se leta 1903 iz Rusije počasi razširili po celem svetu in v Tretjem rajhu končali kot obvezno čtivo v šolah in ideološka podlaga za holokavst.
V časih brez interneta je bilo treba fake news širiti na bolj tradicionalen način. Tako je recimo Henry Ford iz lastnega žepa plačal tisk in distribucijo pol milijona izvodov Protokolov. Danes doseže isti učinek z nekaj kliki makedonski najstnik, ki želi zaslužiti dolar ali dva.
Laž v času interneta ima zelo dolge noge. To je resen problem. Lažne novice lahko ogrozijo normalno delovanje demokracije, povzročajo in razpihujejo družbene in mednarodne napetosti in konflikte, s tem pa ogrožajo stabilnost in mir. Učinkovitih odgovorov še ni, obstaja pa nekaj izhodiščnih točk, ki nam lahko pomagajo pri iskanju.
Še mesec dni po volitvah je skoraj pol republikanskih volivcev še vedno verjelo v Pizzagate teorijo, Alex Jones pa si je prislužil novinarsko akreditacijo za Belo hišo in izjavo Trumpa juniorja, da si zasluži Pulitzerjevo nagrado.
O čem sploh govorimo
Najprej je treba razjasniti, o čem sploh govorimo. Lažne novice ali fake news pomenijo različnim ljudem zelo različne stvari. Za ameriškega predsednika, recimo, je izraz postal populistično orožje v vojni s kritičnimi mediji.
Drugi uporabljajo izraz lažne novice preširoko, tako da vključujejo vse od naključnega in nenamernega širjenja netočnosti pa do satire. Ožja, ustreznejša definicija vključuje samo naklepno zavajanje oz. dezinformacije, ki jih avtorji in prenašalci širijo z določenim političnim, finančnim ali drugim ciljem.
Pomembno je tudi poudariti, da laž sama po sebi ni delikt. Delikt postane samo, če je učinek, ki ga z lažno novico poskušamo doseči, nedopusten. Trditev, da so vsi begunci vegetarijanci, je bedarija. Trditev, da so vsi begunci teroristi in posiljevalci, je sovražni govor.
Kdo je odgovoren za prepoznavanje
Zelo občutljivo je tudi vprašanje, kdo je odgovoren za prepoznavanje vsebin kot lažnih novic, pa tudi za odločanje o njihovi objavi oz. obsegu objave.
Pri klasičnih informacijah v tisku ter na radiu in televiziji je omejevanje širjenja in dostopa do informacij zelo regulirano, omejeno in podvrženo sodnemu nadzoru. V primeru družbenih omrežij pa se zaradi eksponencialno večje količine informacij pojavlja trend prenašanja odgovornosti z države in njenih institucij na internetne platforme kot naprimer Facebook, Google in druge.
Problem je v tem, da mehanizmi, kriteriji in postopki reguliranja in omejevanja dostopa do vsebin v teh zasebnih podjetjih v glavnem niso transparentni, niti podvrženi ustreznemu nadzoru in brez ustreznih varovalk. Namen je lahko dober — a to vendarle predstavlja grožnjo za svobodo izražanja.
Od Vietnama do Kalifornije
Zaenkrat nimamo ustreznih zagotovil, da upravljalci družbenih omrežij iz previdnosti ne bodo šli pri posegih predaleč. Spomnimo se samo Facebooka in cenzure znane vojne fotografije gole vietnamske deklice iz leta 1972, ki beži pred bombnim napadom z napalmom.
Glede na to, da gre za zasebna podjetja, katerih cilj je ustvarjanje dobička, obstaja tudi tveganje, da bo v morebitnem konfliktu med javnim in lastnim interesom prevladal slednji.
Ustrezen in učinkovit odgovor na lažne novice — še posebej, če vključujejo sovražni govor — je seveda ključnega pomena, vendar je treba paziti, da pri obrambi demokracije s prehitrimi in premalo premišljenimi ukrepi ne bomo prišli z dežja pod kap.
V informacije zapakirana čustva
Nazadnje je treba še opozoriti, da se fenomen lažnih novic ni razširil samo zato, ker ljudje nimajo dostopa do preverjenih dejstev, temveč pogosto tudi zato, ker imajo mnogi raje laži, ki ustrezajo njihovim prepričanjem, kot pa resnico, ki jim nasprotuje.
Pričakovanja, da bodo nove tehnologije spodobudile svobodno izmenjavo mnenj in informacij, so se uresničila samo deloma. Internet je namreč ustvaril tudi veliko zaprtih informacijskih ekosistemov, v katerem si istomisleči aktivisti vseh barv in ideologij izmenjujejo v informacije zapakirana čustva, da bi še bolj utrdili svoja že prej obstoječa prepričanja.
V boju proti laži je zato resnica nujen korak, a ne zadosten. Prepričanja o obstoju otroške suženjske kolonije na Marsu pač ni mogoče pojasniti zgolj s pomanjkanjem dejstev. Nekateri ljudje so tepci tudi zato, ker si to želijo, hočejo in ker imajo od tega korist.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v sredo, 2. avgusta 2017, pod naslovom NASA in trije Marsovčki. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem in uredništvom.