Sprava je totalitarni projekt
V slovenskem govoričenju o spravi se je z leti izoblikoval ideološki konsenz, da gre pri spravi za pozitivno dejanje. Sprava je postala sinonim za nekaj dobrega. Najvišja politična vrednota. Najpomembnejši politični projekt. Glavni cilj. S katerim se identificira cela vrsta politikov. S Pahorjem na čelu.
Neglede na izvirne motive in razloge je sprava prevzela položaj, ki ga je nekoč zavzemala ideja bratstva in enotnosti v okviru jugoslovanske politične ideologije ali tudi ideja rasne čistosti v nacizmu.
Take vrednote pa je nujno treba pogledati od blizu. In presoditi, za kaj v resnici pri njih gre. Podrobnejši razmislek o slovenski spravi pokaže, da sprava ni samo desni politični projekt, ampak da je slovenska sprava izrazito totalitaren politični projekt. In to iz več razlogov.
Bratstvo i jedinstvo
Mesto, ki ga zaseda sprava v slovenski politični ideologiji, v lacanovski terminologiji imenujemo “točka prešitja”. Gre za točko, ki partikularne segmente poveže v navidezno celoto.
Pri temeljni vrednoti Titove politične ideologije je šlo za to — poenostavljeno povedano —, da sta bratstvo in enotnost povezovala narode in narodnosti in etnične skupine, ki so sestavljali socialistično Jugoslavijo, v navidezno celoto.
Ni bilo pomembno, kateremu narodu ali etnični skupini si pripadal. Pomembno je bilo samo to, da si razumel in deloval po logiki, da so pripadniki drugih narodov in narodnosti in etničnih skupin tvoji “bratje”.
Pozicija “brata” je nevtralizirala dejanske, obstoječe konflikte med narodi in narodnostmi in etničnimi skupinami, ki so obstajali že pred nastankom socialistične Jugoslavije.
Bratstvo in enotnost sta iz konfliktnih skupin oblikovala navidezno skupnost, ki je funkcionirala kot podlaga socialistične Jugoslavije. Tito je razumel pomen bratstva in enotnosti. Da je pravilno ocenil pomen te vrednote in njenega ohranjanja, so pokazali dogodki ob razpadu Jugoslavije.
Enako vlogo je imela vrednota rasne čistosti v nacionalsocialistični ideologiji. Povezala je slojno, stratifikacijsko, politično, ideološko razdrobljene Nemce v skupnost, ki je bila podlaga Hitlerjeve Nemčije. Razlike niso več štele.

Pozicija “brata” je nevtralizirala dejanske, obstoječe konflikte med narodi in narodnostmi in etničnimi skupinami, ki so obstajali že pred nastankom socialistične Jugoslavije. — [Fotografija: Marko Crnkovič]
Sprava povezuje v navidezno skupnost
Enako poskuša delovati slovenska sprava. Povezati hoče politično in zgodovinsko razdeljene Slovence v navidezno politično celoto, ki bo socialna podlaga samostojne Slovenije.
Toda zakaj je sprava ne samo desni, temveč totalitarni politični projekt? Sprava je desni politični projekt, ker so stranke politično in zgodovinsko rehabilitirale kolaboracijo z okupatorjem, ki so jo zahtevali politični subjekti s slovensko katoliško Cerkvijo na čelu.
Sprava pa je tudi totalitarna, ker gre za projekt, s katerim država posega v intimno sfero razumevanja in čustvovanja vsakega posameznika. To dela tako, da kriminalizira drugačna razumevanja in čustvovanja, kot jih sama predpisuje.
Seveda pa že od Althusserjeve knjige Ideologija in ideološki aparati države vemo, da je država ideološko orodje vladajočega razreda. Vemo tudi, da država organizira in obvladuje individualno sfero razumevanja sveta.
Država predpisuje
V Sloveniji pa je prišlo do premika od te običajne funkcije države k funkciji, ki jo opravlja država v primeru sprave. Slovenska država ne samo zastopa in širi ideologijo vladajočega razreda, temveč predpisuje načine individualnega čustvovanja. In to tako, da kriminalizira drugače misleče in drugače čustvujoče, ko gre za vprašanje partizanstva in slovenske kolaboracije z okupatorjem. To pa ni povsem običajen način delovanja države kot orodja vladajočega razreda.
Seveda pa tudi to ni nekaj izjemnega. Najdemo ga marsikje, vendar ga praviloma v totalitarnih družbenih sistemih. Značilen je bil za nacistično Nemčijo in fašistično Italijo — odličen opis je Ecov roman Skrivnostni plamen kraljice Loane — ali Stalinovo Rusijo. Mnogo manj za socialistično Jugoslavijo.
Podobnost med totalitarnimi ideologijami SFRJ in samostojne Slovenije je zaskrbljujoča. Razlike pa so še bolj zaskrbljujoče. V socialistični Jugoslaviji nismo postavljali spomenikov bratstvu in enotnosti. V samostojni Sloveniji pa smo postavili spomenik spravi.