Plečnik mistik. Moderna večnost. [odlomek iz knjige]

Knjiga Noaha Charneyja o Plečniku — Večni arhitekt: Življenje in delo Jožeta Plečnika, modernističnega mistika —, ki jo je izdala založba Totaliteta, je osrednje knjižno delo Plečnikovega leta ob 70-letnici smrti velikana slovenske arhitekture.

Berljivo delo v Sloveniji živečega Američana nam prinaša sodoben pogled na Plečnika skozi optiko tujega poznavalca. 

Pred nami je historično, estetsko in umetnostnozgodovinsko branje, ki razkriva mojstrove duhovne dimenzije, njegove bivanjske in oblikovalske preference in odnos do slovenskega naroda, ki ga je Plečnik želel povzdigniti tako, da mu je pomagal ustvariti lasten arhitekturni jezik.

Charney opisuje in razlaga zgodovinske okoliščine, v katerih je Plečnik umetniško dozorel in postal ne samo izjemen tvorec slovenske nacionalne arhitekture, temveč tudi (posthumno) arhitekt svetovne veljave.

Skozi sveže perspektive fotografa Matevža Paternostra in iskrivo postavitev oblikovalca Domna Frasa bomo Plečnika uzrli v novi luči.

Noah Charney: Večni arhitekt | Sanjska pokrajina Italije

Objavljamo odlomek o Plečnikovem študijskem potovanju po Italiji in vplivu, ki ga je še po vrnitvi v Ljubljano nanj to imelo. Znameniti arhitekt Adolf Loos je ob štipendiji za potovanje, ki jo je Plečnik dobil leta 1898, zapisal takole:

“Pravica je zmagala. Nagrade niso dodelili kakšnemu kvadratnemu čevlju risalnega papirja, ampak Pletschniku. Gre za zelo posebnega človeka, ki mu je italijanski zrak potreben bolj kot kos kruha. Kajti Pletschnik je najbolj lačen od vseh naših mladih arhitektov. Zato ga je treba nahraniti. O nečem smo lahko prepričani: kar bo dobil, bomo dobili nazaj tisočkrat poplačano.”

Plečnik se je na študijsko potovanje odpravil v novembru leta 1898. Najprej se je ustavil v Benetkah. Ob prihodu je kar prekipeval od navdušenja in samozavesti. A že prvi obisk Italije je v njem omajal vero vase, ki si jo je pridobil pred kratkim. Pretresen in osupel nad tem, kar je videl, je dobil občutek, da je vsa dunajska arhitektura in vse, kar se je do tedaj naučil, povsem brez pomena. Bratu Andreju je pisal: “Staro tu — čez vse lepo, kar je novo tam [na Dunaju] — vse poprečno.”

A kar je videl, je v njem odzvanjalo tudi na globlji ravni. Prvemu biografu Kosti Strajniću je povedal, da je bil prepričan, da morajo Benečani zagotovo biti slovanskega porekla. V beneški arhitekturi je prepoznal melanholično lepoto, ki jo je imel za slovansko značilnost. Čeprav se je izkazala za fantazijo, je Plečnika ta misel spremljala vse življenje, kar se odraža v njegovem celotnem arhitekturnem opusu.
Bogata pisemska korespondenca z domačimi nazorno kaže, kako zelo je Plečnika pretreslo, ko se je soočil s čudesi italijanske arhitekture. V pismih niha med iskrenim navdušenjem in občutki poraza. Kot opozarja Krečič:

“Omahovanju in tarnanju nad svojo malovrednostjo sledijo trenutki samozavesti, ko se smelo zazre velikim umetnikom in njihovim umetninam iz oči v oči in si dovoli kritične pripombe.”

Krečič nadaljuje, da pisma “razodevajo nadalje velikansko duhovno energijo, veliko predanost umetnostnemu poklicu pa tudi domačim in domovini”. Valovi navdušenja in panike dokazujejo, kako globoko je Plečnika pretreslo, ko je končno našel arhitekturo, ki ga je ganila vse do drobovja, nasprotno teoretičnemu, logičnemu, skoraj brezstrastnemu odnosu do avstro-ogrske in secesijske arhitekture. Podvomil je v lastno dunajsko izobrazbo, čeprav je zaradi nje zablestel, obenem pa je v zastrašujoči veličini Italije zagledal neizmerno bogastvo možnosti, ki so mu bile prej prikrite.

Florenca in Rim

A čudesa Benetk so zbledela, ko ga je pot popeljala dlje na jug. V pismih omenja, da so ga med vsemi znamenitostmi najbolj prevzeli Michelangelova Medičejska knjižnica in gozd stebrov pred cerkvijo Santissima Annunziata v Firencah ter Peruzzijevo palačo Massimo alle Collonne v Rimu. Nato je napisal: “Moj Bog, kako prazno slamo smo na Dunaju mlatili, seve mlatiti smo jo morali, ker bi drugače teh stvari sploh ne razumeli.”

Prvič v Plečnikovih pismih opazimo goreče navdušenje nad teoretiziranjem, saj se je prvič srečal z zgradbami, ob katerih so se izkristalizirali teoretični drobci, ki jih je vsrkaval na Dunaju.

Vse, s čimer se je srečal, je Plečnik povezal z domovino. Navdih za projektiranje trga pred ljubljansko stolnico je na primer našel v Firencah pri cerkvi Santo Spirito. V dnevnik si je zabeležil razmišljanja in dvome, ali z zakoreninjeno tradicijo svoje domovine lahko najde prave rešitve. Iz Plečnikovih zapisov iz tega časa jasno veje občutje samopomilovanja in prepričanje, da je eden redkih Slovencev, ki so se jim čudesa umetniških zakladov Italije razkrila v vsem veličastju, o čemer v Sloveniji ni bilo nič znano.

Slovenci in Etruščani

Njegov prvi zaključek je bil, da smo se Slovenci veliko naučili od Italijanov. A pozneje se je ta teorija razvila v bolj specifično prepričanje, da so bili prvotni naseljenci na območju Slovenije Etruščani. To je temeljilo na eseju Martina Žunkoviča iz leta 1910, ki je na podlagi odkritij etruščanskih arheoloških predmetov v Sloveniji razvil to zapleteno teorijo. Plečnik je v svoje delo vpletel lastno različico etruščanskih arhitekturnih elementov, kot bi hotel teoriji, ki je stala na trhlih arheoloških temeljih, podeliti trdnost in otipljivost. 

Plečnik je v Rimu prebil tri mesece. V tem času je pisal bratu Andreju, naj mu pošlje panoramsko fotografijo Ljubljane, da bi lahko med bivanjem v Rimu preučeval domače mesto. Ker je bila Ljubljana leta 1895 hudo poškodovana v potresu, so mestni uradniki prosili za predloge za obnovo mesta. Čeprav ga Plečnik sam ni poslal, je takrat že premišljeval, kaj bi lahko naredil,
 če bi mu dali priložnost, da sodeluje pri prenovi. Ta želja se mu je leta kasneje tudi izpolnila.

Forum in agora

Potres leta 1895 je naredil precej škode v mestnem središču. Ob katastrofi se je izkazalo, da je imela Ljubljana veliko srečo, da je bila takrat pod habsburško oblastjo. Zaradi ugodnih posojil z Dunaja je Ljubljana lahko zbrala sredstva, potrebna za obnovo. Županov urad je objavil odprt razpis za načrte rekonstrukcije mesta. Župan Peter Graselli je stopil v stik z avstrijskim arhitektom Camillom Sittejem, avtorjem priznane knjige o urbanističnem načrtovanju, in ga prosil, naj poda predlog rekonstrukcije mesta. 

Camillo Sitte je bil takrat že vodilna avtoriteta na področju teorije urbanističnega načrtovanja in razvoja. Prepotoval je vso Evropo, da bi identificiral elemente, ki v mestu ustvarijo občutek gostoljubnosti in funkcionalnosti. Njegov najpomembnejši dosežek je bila knjiga Der Städtebau nach seinen künstlerischen Grundsätzen (Načrtovanje mest po umetniških načelih), v kateri je zagovarjal mesta nepravilnih oblik (ne pa z mrežnim sistemom ulic), polnih prostornih trgov s spomeniki.

Druge Sittejeve teorije o načrtovanju mest vključujejo še estetsko občutljivost neglede na zgodovino področja, saj je menil, da se novi urbanistični načrti ne smejo suženjsko oklepati preteklosti, temveč morajo upoštevati potrebe in estetske zahteve časa. Zagovarjal je srednjeveške mestne načrte dolgih vijugajočih ulic, ne pa modernih mrežnih sistemov, ki se osredotočajo na promet. Menil je, da spomeniki, na primer kipi in cerkve, ne bi smeli biti izolirani, ampak jih je treba umestiti v središče mestne panorame, da lahko pešci pridejo v stik z njimi. Raje je imel mesta, ki so sledila atenskemu vzoru s forumom in agoro. Ta motiv je sčasoma prevzel tudi Plečnik in to zelo dobesedno.

Na poziv sta se prijavila tako Camillo Sitte, ki so ga osebno povabili k sodelovanju, kot Maks Fabiani, ki ga sicer niso, a je kljub temu oddal predlog. Mestni svet se je nazadnje odločil, da za glavnega urbanističnega načrtovalca izbere slovenskega arhitekta Fabianija.

Po potresu

V prvi fazi obnove takoj po potresu Plečnik ni imel nobene vloge. Šele ko se je leta 1921 iz tujine vrnil v Slovenijo, je začel z delom v mestu. A od tega trenutka pa vse do smrti je Plečnik pustil neizbrisen pečat tako rekoč na vsaki novogradnji v Ljubljani. A do takrat je moralo miniti še nekaj desetletij. 

Že ko je bil v Rimu, je bilo mogoče slutiti, da se je Plečnik vedno bolj videl v vlogi prenovitelja slovenske arhitekture in prestolnice. Eden od razlogov, da je brata prosil za panoramsko fotografijo Ljubljane, je bil ta, da je hotel razviti lastne ideje za njeno obnovo. Skrbno je spremljal postopek prezidave Ljubljane, vse dokler ni dobil priložnosti, da tudi sam doprinese k njej.

Ko je bil na tujem, se je Plečnik končno našel in začel razvijati samostojen slog. Med drugim je zapisal: “Mi imamo lastno originalno moč, vendar bo treba tudi nam še večkrat iti v Rim ponjo.” Zapisal pa je tudi: “Toda v Rimu in Florenci sem tolikanj lepega videl”.

Ko se je leta 1899 vrnil v Wagnerjev atelje, ga ne secesija ne art nouveau nista več zanimala. Od vseh Plečnikovih zgradb bi lahko samo za vilo Langer trdili, da kaže močne vplive sloga art nouveau. Tudi Zacherlova hiša sicer nosi določene elemente art nouveauja, nikakor pa je ni mogoče v celoti umestiti v to gibanje.

“Stimmung”

Med številnimi zgradbami, ki so na potovanju pritegnile Plečnikovo pozornost in vplivale nanj, je naslednje še posebej omenil in izpostavil v pismih in zapiskih. V Benetkah je bila to kupola cerkve sv. Marka. V Rimu slikovita fasada vile Federica Zuccarija, ki je imela med opeko vgrajene kamnite fragmente, v Benečiji pa Palladijeve vile. V Raveni kupola Teodorikovega mavzoleja. V Rimu ga je Peruzzijeva palača Massimo alle Colonne tako prevzela, da je prišel do semperjevskega zaključka, da so vsi moderni materiali povsem irelevantni in da sta opeka in kamen edina prava medija za brezčasno arhitekturo. V Firencah sta ga navdušili cerkev Santissima Annunziata in Michelangelova Medičejska knjižnica.

Plečnikove skicirke iz tistega časa so polne manierističnih in baročnih motivov. Renesančne in romanske zgradbe, ki jih je videl, nanj niso naredile takega vtisa in zato niso imele tolikšnega vpliva na njegovo delo, sledove italijanskih manieristov in baročnih arhitektov pa je najti v mnogih kasnejših delih, še posebej tistih, ki jih je izpeljal v Sloveniji.

Po srečanju s sredozemsko, italijansko arhitekturo je Plečnik začel iskati način, kako združiti te elemente z germansko mešanico racionalizma in misticizma, ki ji je bil naklonjen in jo je dobro spoznal v času študija. Čutil je, da bi Slovenija, ugnezdena med sredozemski in germanski svet, lahko predstavljala kraj, kjer bi se obe tradiciji prepletli tako fizično kot teoretično, kar zadeva občutek in vzdušje (“Stimmung”). Domovina je bila zanj paleta, na kateri bi lahko ustvaril idealno povezavo med čudesi italijanskega sredozemskega manierizma in baroka z elementi Semperja, Wagnerja in secesijskega Dunaja, ob katerih je zorel.