Bitka v zavetju brkate Bolgarke

Bolgarija se je začela tako, kot sva pričakovala. Z nategom.

V državo sva prišla čez največji železni most čez Donavo, ki ločuje Romunijo in Bolgarijo. Mostninar je stisnil skozi zobe: “Dej dva evrov!”

Na drugi strani mostu je bila carina, na carini pa model, ki je prav po polžje prodajal vinjete. Pred okencem so se na razbeljenem asfaltu topili šoferji. Počasi je izpolnjeval obrazce. Naenkrat pa je pomahal, zaprl roleto in odšel domov.

Moškim se je zmešalo. Drli so se nanj, on pa je hladen kot špricer vtaknil kuli v žep in odpeketal.

Takrat smo pogruntali, da vinjete prodajajo tudi v vsaj treh trafikah par sto metrov naprej. Sicer ti namesto 8€ vzamejo 9€, a ti vsaj ni treba stati na vročini, prepuščen delovnemu času zoprnega Bolgara.

Jebiga, tako pač je. Zoprn kot Bolgar.

Dacia proti miniju

Ceste so bile polne lukenj, z obvoznic je bil razgled na siva mesta. Zavila sva na stransko cesto, ki naju je nagradila s čudovitimi pogledi na tako prostrana zlata polja, da se je videlo, da je Zemlja res okrogla.

Trdno sem stiskala volan in vozila po omejitvah. Najbolj sem se bala tega, da naju ustavijo policaji. Ker pri bolgarskih policajih nikoli ne veš, ali je res policaj ali samo tat, preoblečen v uniformo.

Ves čas sem si dopovedovala, da bom samo stopila na gas, če bom videla policaja, in ga žgala skozi ovinke. Njihove dacie proti miniju nimajo šans. Kazen za pobeg je ziher nižja od vrednosti stvari, ki ti jih pajsnejo. Recimo avto.

Vijugala sva skozi prazne, zapuščene in propadajoče vasi. Nikjer nikogar. Niti potepuškega psa, ki bi tekel čez prašno cesto, kaj šele policaja v prekratkih hlačah. Kot bi jih posrkali Nezemljani. Najbrž jih je v resnici večina odšla s trebuhom za kruhom.

Veliko tarnanje

Zapustila sva vasi in se ustavila v kampu pred Velikim Tarnovim.

Spalnico sva postavila med hordo nizozemskih skavtov, ki so jim čeljusti padle do tal, ko so videli, kako na izi se postavi najin šotor, in besno Bolgarko, ki je sede na ribiškem stočku ob preperelem avtodomu brala debelo knjigo. Kar predstavljala sem si, kako besna je na dedca, ki jo je zvlekel bogu iza nogu, da je lahko na 45° kolesaril med polji pšenice in sončnic, ona mora pa čuvati kombi.

Resnici na ljubo, ali bi Bolgar oropal Bolgara? Nekaj pripadnosti pa menda ja čutijo?

Čez noč naju je opral fin dež, jutranje sonce pa posušilo. A napoved je bila slaba, zato sva se odpravila v Veliko Tarnovo in rezervirala hotelsko sobo. Napovedanih je bilo nekaj dni deževja in nisva vedela, kdaj bova lahko šotor dobro posušila. Res nisva hotela vrniti plesnivega in poraščenega z bolgarskimi gobami.

Če smo ravno pri gobah: povsod ob cesti jih na veliko prodajajo, ker gozdovi kar mrgolijo od pridnih nabiralcev.

Veliko Tarnovo je res eno veliko tarnanje, če te sredi mesta dobijo hudi nalivi in je edino, kar ti ostane, pogled na utrdbo Carjevec in dolgo večerjo v eni iz niza restavracij, ki se slepajo na svoje slavne patriarhe in zgodovinske dogodke, ki jim je bilo mesto priča v preteklosti.

Trgovine so polne bling-bling istanbulskih ponaredkov. Ni manjkalo veliko, da si nisem kupila vsaj ene Guccijeve torbice in par Valentinovih sandalov. A še vedno ne vem, na koga bi se izgovarjala, ko bi lagala, da mi nekdo kupuje tako drage originale. Star ljubimec zaenkrat ne pride v poštev, bogata teta pa tudi ne…

Iz Velikega Tarnovega sva se v nalivu peljala v Arbanasi, kjer so nekoč živeli bogati turški trgovci. Država jim je podelila pravice, da jezdijo lepo upicanjene konje in nosijo ukrivljeno sabljo.

Cerkev brez zvonika in teta z brki

Da v Bolgariji pišejo samo v grabljicah in na splošno slabo označujejo znamenitosti, je za turiste velik problem. Po vasi sva hodila kot dva mesečnika in iskala eno najlepših bolgarskih cerkva. Na koncu sva ugotovila, da sva šla že petkrat mimo nje. Ker pa sva iskala zvonik, sva gladko spregledala nizko hišo, ki se je skrivala sredi mestnega parka.

Vsak centimeter notranjosti cerkve je poslikan s freskami. Lepota ti vzame sapo. Za nama so se v cerkev pritepli nemški turisti z glasno vodičko, ki naju je vrgla iz cerkve. Ker sva se še bolj glasno pritoževala nazaj, nama je zabrusila, naj jih ne nervirava in se pobereva ven. Jaz pa njej, da ona mene nervira in jo kot majhna punčka s solznimi očmi zatožila gospe na vhodu.

Teta si je popravila trajno, zabliskala z očmi in rekla, naj počakava. Da bo uredila. In res je popizdila. Skrivala sva se za njenim krilom, ko jih je zmerjala, da ne smejo fotografirati in jih praktično zabrisala ven. Midva pa sva jim zmagoslavno kazala šlekapac.

Klinc. Nekatere bitke se izplačajo. Magari v zavetju brkate Bolgarke.

Bolgarska zgodovina in vina brez nje

Toda to vedno prinese obžalovanje, zato sva hitro odbrzela proti Trakiji, eni od bolgarskih vinorodnih področij.

Pot naju je vodila čez premnoge obubožane in usrane vasi. Konjske vprege, razbita okna, nasmetene luže.

Potem pa skozi visoka vrata v nek drug svet. Zelena travica, leseni balkoni, pavi — ki so nas ob petih zjutraj zbujali s svojim skovikanjem —, pokrit bazen, masaže, degustacije vin.

Sicer se lepo bere, toda izkušnja je bila v resnici drugačna. Če bi Kristančič to videl, bi se na peti obrnil in tekel, kar ga noge nesejo… Napačni kozarci, napačni prigrizki, predvsem pa napačno vino. Pravzaprav se obnašajo zelo kitajsko. Preveč, preveliko, prehitro, preveč instant, preveč umetno. Brez zgodb, ki jih naši vinarji tako lepo pletejo. Brez duše, ki jo daje tradicija.

Pot naju je potem vodila v Plovdiv, evropsko prestolnico kulture 2019. Čudovito mesto. A kaj, ko so pred 15 leti ugotovili, da so ga zgradili na ostankih rimskega amfiteatra… Pravzaprav je bilo veliko bolgarskih rimskih najdb odkritih šele v začetku tega tisočletja. Kar je kul. Niso obdani z visokimi ograjami in detektorji kovin. Obišče jih malo turistov. Če zapreš oči, si lahko predstavljaš, da si prvi pri koritu odkrivanja bolgarske zgodovine.

A s tujimi investicijami ustvarjajo novo zgodovino vsak dan. Ena od najbolj priljubljenih so gore.

Najbrž je poleti tako tudi v Val Thorensu

Na poti do Banskega ob cesti najdeš samo ofucane prostitutke in prodajalce domačega paradajaza. Če bi bila jaz tovornjakar in bi morala izbirati, bi izbrala čvrst paradajz…

V avli hotela ob smučišču te pozdravi ogromna fotografija, kjer se na drugi stopnički kislo drži naša ljuba Tina.

Poleti sicer še nisem bila v Val Thorensu, toda predstavljam si, da izgleda približno isto. Večina barov in restavracij je zaprtih. Trgovine se bohotijo z dragimi znamkami smučarske in pohodniške opreme, ki jo sredi poletja ponujajo po noro znižanih cenah.

V gondolo sva stlačila gorski kolesi in se dvignila nad mesto. Povzpela sva se visoko in se spustila v dolino. Bilo je prekrasno. Gorovji Rila in Pirin sta zagotovo destinaciji, kamor bi se še kdaj vrnila. Pozimi mora biti noro. Še posebej, če si lahko nanudiš kak fin hotelček, kjer te crkljajo do nezavesti.

Polna zdravega duha v zdravem telesu sva se začela vračati proti domu.

Hop na Jesenice!

Bolgarski carinik je bil navdušen nad nama in najino potjo. Še bolj pa nad spalnico na strehi. V trenutku, ko sva oddirkala proti Makedoniji, je poklical frenda na makedonsko stran, ki gre letos poleti na počitnice na Jesenice. Ni si mogel kaj, da ne bi še on preveril, ali imava na strehi kaj skritega.

Hop, pa sva odprla šotor. Kar zavriskal je in nama ga potem prijazno pomagal pospraviti. Postal je del najine zgodbe. Prepričana sem, da jo bo tudi on delil naprej.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v sredo, 26. julija 2017 na avtoričini spletni strani Moj B®log pod naslovom Vse bolgarske luknje. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.