Kdo je nosilec avtorskih pravic za zgodbe, ki jih piše življenje?

Vsake toliko naletim na zgodbe, ki so po svoje zabavne in poučne in na posreden način pripovedujejo o svetu, v katerem živimo.

Se spomnite znamenite fotografije oz. enega najslavnejših selfijev vseh časov, posnetega leta 2011? David Slater, znan po fotografiranju narave in živali, je na svojem potovanju po Indoneziji pripotoval v Nacionalni park na otoku Sulavezi. Tam je naletel na skupino neobičajno prijaznih in zainteresiranih opic. Pustil jim je, da se igrajo z njegovo fotograsko opremo.

Med igro je ena od opic z njegovim telefonom slučajno posnela selfi. Fotografijo je prodal za nekaj tisoč dolarjev in si tako povrnil stroške potovanja.

Potem pa je končala na Wikimediji, ki je baza fotografij in videov, ki jih lahko kdorkoli objavlja brez plačila. Slater je Wikimedijo tožil zaradi kršitve avtorskih pravic in jih pozval, naj umaknejo fotografijo. Wikimedija pa mu je odgovorila, da nosilec avtorskih pravic ni on, ampak opica, ki je posnela selfi.

Sojenja ne bo na Facebooku

Zavod za intelektualno lastnino ZDA je v nadaljevanju odločil, da živali ne morejo biti nosilec avtorskih pravic, organizacija za zaščito živali PETA pa se je pritožila, da so lahko. In tako se zdaj spor vleče po ameriških sodiščih.

Ali pa tale, ki ni niti malo zabavna.

Fanta, ki sta žrtev tako pretepla, da je človek pozneje umrl, pretepanje pa v živo prenašala na svojem Facebook profilu, zdaj zahtevata, naj sojenje poteka za zaprtimi vrati brez prisotnosti medijev in javnosti.

Pametnejši od mene

Pred dnevi sem se pogovarjal s človekom, ki je pametnejši od mene. Je lastnik velikega in uspešnega družinskega podjetja. Vodenje podjetja mu je prepustil oče, on pa je uvedel nove načine proizvodnje in seveda trženja njihovih izdelkov.

Že prej relativno uspešno manjše podjetje je v nekaj letih razvil v velikega igralca. Ne samo v Sloveniji, ampak na mednarodnem trgu. Oče še vedno prihaja vsak dan v podjetje, ponavadi pred sinom, in pregleda, ali je vse v redu.

Moj prijatelj, uspešen fant v zrelih letih, mi je zadnjič rekel, da je moja generacija (1959) prva, od katere se mladina ne uči, ampak da smo mi tisti, ki se učimo od njih. Če ne prisluhnemo mladim in njihovim idejam — ali če za to nimamo posluha —, smo adijo.

Otroci in mobilci

Včasih pozabimo, da imamo v avtu otroka. Na telefon nikoli. Nasvet Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) se glasi takole:

“Da ne bi pozabili otroka v avtu, si lahko pomagamo z nekaj preprostimi nasveti, in sicer:”

• položimo na sedež poleg njega predmet, ki ga bomo takoj po prihodu na cilj najprej potrebovali (npr. torbico, telefon, službeno kartico, torbo s telovadno opremo ipd.) in bodimo pozorni, da otrok predmeta ne more doseči in se poškodovati z njim;
• na telefonu si lahko nastavimo opomnik, da moramo oddati otroka v varstvo;
• pred zapuščanjem avtomobila odprimo zadnja vrata in preverimo, ali je otrok v njem.

Zgodbe, ki opisujejo življenje.