Zajtrk v travi

Visoko poletje je čas, ko se v Mariboru še raje kot sicer sprehodiš skozi znameniti Mestni park mimo Treh ribnikov. (Čeprav je tretji pravzaprav deseti brat.)

Velikokrat sem že razmišljal, kaj manjka tej skoraj popolni podobi — in potem je v sončnem popoldnevu mimo prikorakal odgovor kar sam.

Bilo je na potki ob prvem jezercu. Njeno belo obleko in koketni slamnik je bilo videti že od daleč. Tudi psiček, ki je na rdečem povodcu skakal okrog nje v nedokončanih krogih, je bil bel kot iz pralnega stroja.

Mladenič, tretji člen te družbe, je z imenitno pleteno košaro v roki stopal pol koraka spredaj. Vsebina košare je bila pokrita s prtičkom, iz katerega je kukal vrat steklenice penine. Fant je bil otovorjen tudi z zaprtim sončnikom in lepo zloženo, z jermenom povezano kockasto deko.

Aha, ta dva gresta v tem božjem dnevu na piknik v naravi? Na zajtrk ali zgodnje kosilo v travi?

Iz časov, ki jih ni več

Videti sta bila imenitno. Kot iz časov, ki jih ni več. Skrbno sta se oblekla in pripravila jedi. Ne bosta se preveč utrudila s hojo v naravi, potem pa v senci košate bukve razgrnila odejo, sedla in uživala. Nekega dne, ki jima bo zagotovo ostal v spominu. S sveže pečenim kruhom in pravo francosko gosjo pašteto. In z breskvami za posladek. Če niti ne štejem njunih pogledov, ki sta se prepletala v ljubezni.

Vse to sem izvedel, ko smo se za hipec ustavili in je beseda dala besedo. Potem smo po tirnicah svojih življenj nadaljevali vsak v svoj čas in prostor.

Ne bom pozabil tega bežnega srečanja in njune podobe, s kužkom z navdušenim repkom vred. Na nek simboličen način so mi dali vedeti, da Maribor ni samo mesto, ki v zadregi pripoveduje, kaj vse se je zgodilo industrijskemu proletariatu zaradi premalo in preveč Evrope in globalizacije.

Salon zavrnjenih

Zdaj mi je tudi bolj jasno, zakaj je mesto vedno imelo in še ima Gosposko ulico. Zajtrk v travi seveda ni buržujski dogodek, zaradi katerih so tovarišice in tovariši nekoč zasliševali ljudi na partijskih mašah. Je samo znak, da so nekateri preprosti užitki v življenju večni — in nedolžni v trepetanju poletnih senc in sončnih žarkov.

Ne gre za nostalgijo. Pripetljaj v parku je samo nadaljevanje zgodbe, ki se je začela takrat, ko je Edouard Manet na Salonu zavrnjenih razstavil razvpito sliko Zajtrk v travi, naslikano v maniri, kakršno si je želel njegov pesniški prijatelj Charles Baudelaire.

Sliko, ki je postala ikona modernega slikarstva, so dežurni kritiki popljuvali po dolgem in počez, češ, da je prispodoba greha, če že ne razvrata.

Zapečkarjem se vedno zdi, da bi moralo biti naše navdušenje nad državo in bogovi večje kot veselje do življenja.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na spletni strani Večera v torek, 25. julija 2017, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem in uredništvom.