Kapital kot kreativna destrukcija in strukturni genocid po slovensko

Zaslužni profesor dr. Peter Glavič je potrdil, da je Slovenija kolonija. Povedal je takole:

“Mednarodni kapital je [po letu 2004] zagledal možnost, da se polasti premoženja zadnje nove članice EU. Slovenijo je zvabil v dolžniško past in jo začel izsiljevati. Neuke in nesposobne politike je prepričal, da je nujno ustanoviti slabo banko in podržaviti slovenske banke v zasebno-državni lasti. S tem so bila odprta vrata za razprodajo premoženja, vključno z velikimi bankami v slovenski lasti. Slovenija se je pridružila bivšim socialističnim državam in začela postajati kolonija.”

Ob tem sem doživela moralno satisfakcijo. Ker zdaj tudi slovenska ekonomska stroka pritrjuje moji tezi izpred nekaj let (Zablode postsocializma, 2014), da je Slovenija kolonija. Natančneje, neoneokolonija.

Ko sem takrat to napisala, so vsi križem gledali in dajali pripombe tipa: “Tako grozno pa spet ni. Pretirava. Slovenija je samostojna država, ki suvereno nadzira svojo sedanjost in prihodnost.” Itd.

Odtekanje v davčne oaze

Takole še pravi dr. Peter Glavič:

“Slovenski kapital (10 milijard evrov v vzajemnih in pokojninskih skladih, zavarovalnicah in individualnih vlogah) je zaradi večkratnega podržavljenja pobegnil v tujino, kjer financira nemška, ameriška, kitajska in druga podjetja. Lahko bi rekli, da sami financiramo prevzeme, kot je bila ‘prodaja’ NKBM. Po podatkih Evropske centralne banke je bil novi lastnik NKBM Biser Bidco v Luksemburgu dobre štiri mesece po plačilu 250 milijonov kupnine bogatejši za 438 milijonov! Od 17 milijard evrov hranilnih vlog je 9 milijard vpoglednih, prebivalstvo za njih ne dobi nobenih obresti, podjetja pa nam prevzemajo tuji finančni skladi, od ameriških do hrvaških. Leta 2016 se je v tujino odlilo že 213 milijonov evrov od 678 milijonov evrov izplačanih dividend. Tuji lastniki podjetij selijo sedeže podjetij v davčne oaze (Luksemburg, Nizozemska, Ciper, Deviški otoki itd.), proračun pa izgublja davek na dobiček. Za obresti na državni dolg plačamo na leto eno milijardo evrov, večinoma v tujino. Zato ni sredstev za plače, zdravstvo, šolstvo, znanost.”

Postkolonialna Afrika

Dr. Glavič je natančno opisal mehanizme, v katere smo se ujeli. Ki so — kot sem tudi že pisala — v resnici identični tistim, ki so jih kapitalski centri uporabili v postkolonialni Afriki. Zato tudi moja, že več kot desetletje stara teza, da Slovenija ne ponavlja zgodovine Nemčije, Francije ali Skandinavije, ampak da gre po poti Kameruna.

Enako natančno je Glavič opisal tudi rezultate tovrstnih politik in strategij. Ki so za Slovenijo spet isti kot za druge države — afriške in azijske, pa tudi evropske. Večina jih je doživela in izkusila bistveno pred Slovenijo. Zaradi izčrpavanja s strani kapitalskih centrov tudi tam strukturno zmanjkuje denarja za zdravstvo, šolstvo, socialo, znanost in za druge resorje, katerih namen je zadovoljevanje potreb prebivalstva. To ugotavlja tudi Garry Leech v knjigi Capitalism: A Structural Genocide (2012) za neevropske kolonialne in neokolonialne lokacije.

Kreativna destrukcija in strukturni genocid

Med temi rezultati in procesi, ki so jim današnje kolonije s Slovenijo vred izpostavljene sta tudi “kreativna destrukcija” in “strukturni genocid”. Ta slednji vsebuje tisto, kar Leech opisuje kot “strukturno nasilje in genocid kapitala”.

Leech se naslanja na norveškega sociologa Johana Galtunga in njegovo razumevanje strukturnega nasilja. Strukturno nasilje je onkraj direktnega fizičnega nasilja in vključuje trpljenje, povzročeno z družbenimi strukturami, ki omogočajo, da nekateri ljudje neproporcionalno pridobivajo, medtem ko druge sili v stanje, v katerem ne morejo zadovoljiti niti svojih najosnovnejših potreb.

Med Slovenci in Slovenkami se v postsocializmu povečuje število izpostavljenih strukturnemu nasilju.

Strukturni genocid kapitala pa Leech razume kot “strukturno nasilje, ki je namenoma vsiljeno katerimkoli skupinskim ali kolektivnim pogojem življenja in ki prinaša s sabo njegovo popolno ali delno fizično uničenje”.

To vidimo tudi v postsocialistični Sloveniji. To ni nič enkratnega, neznanega in neproučenega.

Tudi vi, ekonomisti Brutusi?

K vsemu svojemu strinjanju z ugotovitvami prof. Glaviča pa moram dodati majhen, vendar bistven pomislek.

Glavič kot glavne akterje zdrsa postsocialistične Slovenije v kolonijo izpostavlja politike. Zamolči pa ključno dejstvo: da so “neukim in nesposobnim” politikom stali ob strani ekonomisti.

Za slovensko neoneokolonialno sedanjost in prihodnost ne smemo kriviti samo politikov. V vsaj enaki meri so krivi tudi ekonomisti. Slovenski. In tuji. Ki so politikom svetovali. In ki bi — ker pač niso (bili) neuki —, vendarle morali vedeti, kaj počnejo. 

Pa očitno niso. Ali pa so. Sicer pa: zakaj Glavičevih ugotovitev nismo brali že pred desetletjem ali dvema?